Arhiv NTRC

Ker že vse življenje živi ob Savinji, je navajen, da ob močnejšem deževju poplavlja, vendar večje škode doslej ni povzročala. V dneh pred avgustovskimi poplavami je Ivan v medijih pozorno poslušal napovedi hidrologov in vremenoslovcev, da bodo Slovenijo zajele močne in dolgotrajne padavine. In da zato obstajajo možnosti večjih poplav. »V petek zvečer, 4. avgusta, je hodil ob obrežju reke in pozorno opazoval njeno gladino, ki se je najprej počasi, a vztrajno dvigovala. Vedel sem, da to noč ne bom zatisnil očesa. Razmere so iz ure v uro postajale vedno bolj zaskrbljujoče, po glavi so mi rojile tudi najbolj črne misli,« se s cmokom v grlu spominja noči, ki mu je življenje obrnila na glavo.

Iz minute v minuto

Njegova partnerka Polona Kovač se je tisti večer vračala iz službe, oba sta zaposlena v podjetju BSH, s seboj je zaradi selitve k Ivanu pripeljala oblačila in še nekaj drugih stvari. »Ivanu, ki je postopal okoli hiše, sem predlagala, naj gre vendar spat, saj mora zjutraj v službo. Nisem si mislila, da bodo razmere postale kritične. Spomnim se, da se je tisti večer po večdnevnem potepanju v hišo vrnila najina muca. Bila je nemirna, očitno je slutila, da se nam ne obeta nič dobrega.« Sredi noči je gladina reke začela hitreje naraščati, vode je bilo iz minute v minuto več, zato je vdrla v hišo. Ivan in Polona sta začela stvari umikati na podstrešje, a je približno ob pol tretji uri ponoči postalo jasno, da tudi tam nista več varna pred silovito močjo vode. Pograbila sta najnujnejše stvari in se vsak s svojim avtom odpeljala k starejši sosedi, ki živi na bližnjem hribu. Seveda sta tudi muco odpeljala s seboj.

Pretresljivi zvoki

Kam dlje se niti nista mogla umakniti, saj so bile okoliške ceste močno poškodovane in zato neprevozne. »Soseda je ob najinem prihodu spala in tako ni vedela, kaj se dogaja. Prijazno naju je sprejela pod svojo streho. Bila sva pretresena, a hvaležna, da sva našla varno zatočišče. Ure do jutra so se vlekle kot jara kača. V temi seveda nisva videla ničesar, le pretresljivi oziroma grozljivi zvoki so odmevali naokoli, saj je deroča voda lomila in odnašala vse pred seboj. Na trenutke je pokalo tako močno, da sem mislil, da je odneslo hišo. Ne sprašujte me, kako sem se počutil, ker vam te stiske ne znam opisati z besedami,« je pripovedoval Ivan. »Lani mi je umrla mama. Tolaži me misel, da ji je bilo prizaneseno doživeti ta stres. Ne vem, kako bi ga prenesla, saj je bila šibkega zdravja.«

Naokoli mrtve ribe

Jutro je razkrilo srhljivo podobo vasice Savina. Deževje še vedno ni pojenjalo, narasla voda je zalila dve tretjini Ivanove hiše, hleva ni bilo več, vsepovsod naokoli je bilo pravo razdejanje, saj je voda iz hiše naplavila vse pohištvo in opremo, tudi hladilnik. In mrtve ribe so ležale vsepovsod. »Lani oktobra mi je mojster izdelal masivna lesena vhodna vrata. Niso zdržala pritiska vode, saj so povsem uničena. Zaradi polomljenih električnih drogov smo bili v vasi nekaj časa brez elektrike, v soboto zvečer so nam pripeljali prvi agregat, kasneje so jih gasilci dostavili še nekaj. Ko je voda začela upadati, sva lahko prišla do hiše, v kateri je bilo polno blata. To so tako velike količine, da jih sam ne moreš odstraniti. Hvaležna sva gasilcem, ki so počistili hišo, v kateri se je nakopičila tudi vlaga,« še pojasni Ivan. Pomagali so jima tudi prostovoljci s Kozjanskega, ki so se s težavo prebili do Savine zaradi uničenih cest. Eno so na hitro za silo popravili in je bila prve dni po poplavah prevozna le za traktorje.

Ivan in Polona sta zaposlena v podjetju BSH Hišni aparati, ki je bilo prav tako poplavljeno, a je zaposlenim, ki so utrpeli škodo v poplavah, finančno pomagalo. »Hvaležna sva za finančno pomoč delodajalca, prav tako se zahvaljujeva predstavnikom Karitas in Rdečega križa.«

Kje bosta živela?

Statik iz Velenja je temeljito pogledal hišo in jima odsvetoval bivanje v njej. »Rekel je, da na hiši sicer ni razpok, zato ni nevarna za bivanje. Vendar stoji na poplavno ogroženem območju, zato nama je svetoval, naj se za stalno izseliva. Na Ljubnem ob Savinji je kar nekaj praznih hiš, ene so v boljšem, druge v slabšem stanju. Najprej so nama predstavniki občine ponudili v nakup hišo, v katero se nisva želela preseliti, saj je v zelo slabem stanju. Potem so nama ponudili drugo, ki je bolje ohranjena. V spodnjih prostorih živi mama z otrokom, v zgornjih zdaj živiva midva. A se vsak dan vračava v Savino, kjer z razvlažilcem sušiva stene domače hiše. Želela si še živeti v njej, a se obenem zavedava, da bova ob vsakem močnejšem deževju trepetala in da s tem veliko tvegava,« še pravi Ivan, ob čemer pogleduje proti sosedovi hiši na hribu, ob kateri je parcela, ki jo je soseda pripravljena prodati. Kupila naj bi jo občina, država naj bi jima na njej zgradila hišo. »To je ena od možnosti, ki jo omenjajo predstavniki lokalne in državne oblasti. A to so zgolj obljube, ki jima težko verjameva. Nihče nama ne posreduje informacij, kako naprej. In prav zanesljive informacije o tem zdaj najbolj potrebujeva. Ta občutek negotovosti je ubijajoč.«  (Foto: Andraž Purg)