Stopnjevanje nasilja v pokoronskem času: kdo bo naslednji?
Po objavi novice o dogodku v celjski bolnišnici pred dnevi so na družbenih omrežjih eksplodirali sovražni komentarji, s katerimi so mnogi nasilje podpirali, kar zastrašujoče kaže na visoko strpnost do njega. Mnogi se sprašujejo: kdo bo naslednji. (SIMONA ŠOLINIČ)
V tiskani izdaji Novega tednika več podrobnosti o tem, kaj pomeni vedno več nasilja v družbi, ki je usmerjeno predvsem v zdravstvene delavce.
»Kot družba smo po eni strani polni strahu, depresivnega doživljanja in krivde, po drugi pa prizorišče zlorabljanja v medosebnih odnosih, ko je vedno več sprejemljivega in vedno manj ›svetega‹ – moralnih standardov in vrednot, ki ne podležejo skušnjavi neomejene svobode,« pravi klinična psihologinja prof. dr. Polona Selič – Zupančič.
Naša sogovornica je visokošolska učiteljica in znanstvena svetnica, raziskovalka na Katedri za družinsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani in predstojnica Katedre za psihologijo na Medicinski fakulteti v Mariboru. »Solidarno pošiljamo SMS-sporočila za Kras, gasilce, žrtve poplav, otroke s posebnimi boleznimi in potrebami – kar je vsekakor hvalevredno, traja nekaj sekund in nas ne premakne z mesta. Vložen napor je minimalen. Ko pa se je treba vesti sočutno, solidarno, spoštljivo – v trgovini, bolnišnici, lekarni – prehitro pride do nestrpnosti, brezobzirnosti, prerivanja in sebičnosti – po otročjem imperativu ›Hočem!‹ in ›Takoj!‹. Pogrešam zrelejše ravnanje. Plašijo me impulzivni preboji in eksplozivno besedovanje na javni sceni,« dodaja.
Poudarja, da je v družbi vedno več narcističnih potez, ki žanjejo občudovanje in navdušenje. »Jaz, jaz, jaz – v različnih barvah in oblikah, od glave do pet usmerjeno vase, k sebi. Manjka zrelost, modrost pa sploh. Manjkata zdrava prodornost in iskreno prosocialno ravnanje brez odzivov jeze, sovraštva in bojazljivosti.«
»Družba, ki ne spoštuje učiteljskega in zdravniškega poklica in raje sledi prebliskom nekaterih vplivnežev, bo težko humana in spoštljiva družba znanja. Ob aroganci in prevzetnosti ›Google-znalcev‹ postaja ›Google-znanje‹ samozadostno. Nekateri v tem duhu zahtevajo neko diagnostiko in terapijo, zdravnice in zdravniki naj bi le opravili administrativna opravila in jim zagotovili ›naročeno‹. Varstvo osebnih podatkov smo postavili na zavidljivo visoko raven, varstvo osebnega dostojanstva in blagostanja vsakogar, ne le vplivnežev, ampak anonimnih ljudi, ki ne nastopajo na forumih, ker ne utegnejo, saj se borijo s čustvenimi stiskami ali z revščino, pa smo zanemarili,« dodaja prof. dr. Selič – Zupančič.
Celoten članek je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika.
