Arhiv NTRC

»Menim, da je bilo moje življenje pestro, raznoliko, zanimivo in dokaj plodno. Živel in deloval sem v obdobju, ko so se v svetu dogajale zelo velike spremembe: družbene, politične, gospodarske, znanstvene, tehnološke, okoljske in druge. Preživel sem tudi dve vojni. Imel sem več različnih državljanstev, živel in delal sem v več med seboj zelo različnih državah in političnih režimih,« pravi dr. Rafael Cajhen. Čeprav že vrsto let živi v Ljubljani, vsakokrat s ponosom pove, da je Laščan. Laško vse življenje nosi v srcu in v mesto ob Savinji se vedno rad vrača. Pri svojih 90 letih, ki jih je dopolnil marca letos, premore izjemno življenjsko energijo in še vedno je zelo dejaven. Vozi avto, ustvarja v svojih delavnicah, piše knjige … Zaslužni profesor na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko, nestor slovenske regulacijske tehnike, še vedno spremlja tudi svoje strokovno področje ter se posveča številnim konjičkom. Zelo ga zanimajo letalstvo, lov, video in fotografija, film, šah …

Laško in pivovarna sta izoblikovala njegov značaj

Povezan ostaja tudi z Laškim. Življenje v tem kraju, kamor se je z očetom iz Ljubljane oziroma Trbovelj preselil kot štiriletni deček, ga je izoblikovalo, pravi. »Pivovarniške delavce sem vedno videl samo delati. Zato se je v meni že zelo zgodaj ustvarilo prepričanje, da je delo najpomembnejše človekovo opravilo. Moja sposobnost, da sem znal pozorno opazovati, kritično razmišljati, ocenjevati ter si nato ustvariti lasten pogled, mnenje in prepričanje, ne pa slepo slediti brezglavi množici, se je pokazala že med obiskovanjem prvega razreda osnovne šole in je postala stalnica v vsem mojem življenju!«

Rafael je svoja prva otroška leta z mamo in očetom živel v Ljubljani v majhnem najemnem stanovanju. Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja je svetovna gospodarska kriza v vsej ostrini zajela tudi Slovenijo. Finančni in gospodarski sistem sta začela razpadati. Pojavili so se velika brezposelnost, pomanjkanje vsega, kmalu tudi lakota. Tudi Rafaelov oče je izgubil zaposlitev v Pivovarni Union. Ljubljanska občina, tudi sama na robu finančnega zloma, ga je občasno zaposlila kot davčnega izterjevalca. Ko je oče izgubil še to slabo plačano opravilo, se je morala družina leta 1937 izseliti iz najetega ljubljanskega stanovanja. Mama je Rafaelom in njegovim mlajšim bratcem našla začasno zatočišče pri svoji že ovdoveli materi v Trbovljah.

Ko je laška pivovarna v začetku leta 1938 očetu ponudila stalno zaposlitev, je ta Rafaela vzel s seboj v Laško. Vselila sta se v dvosobno stanovanje v pritličju pivovarniške upravne zgradbe. Mati z bratom Andrejem se jima je pridružila čez nekaj mesecev. »V laški pivovarni sem preživel - za oblikovanje mojega značaja - najbolj pomembno mladostno obdobje,« se spominja častni občan Laškega.

Najraje v družbi starejših

Ker je oče vse dni delal od zore do mraka, je bil Rafael ves ta čas prepuščen sam sebi. Lahko se je prosto gibal znotraj ograjenega tovarniškega ozemlja in znotraj tovarniških stavb. Pivovarna je imela več delavnic: ključavničarsko, električarsko, mizarsko in sodarsko. Rafael je z velikim zanimanjem opazoval delo različnih mojstrov. Videl je, kako znajo spretno uporabljati najrazličnejša ročna orodja, kako delajo domišljeno, zavzeto, vztrajno, osredotočeno in usklajeno. Delo z lesom ga je pritegnilo. Postopoma je pridobival ročno spretnost, naučil se je razmišljati, načrtovati ter prizadevno in osredotočeno obdelovati les. Razvijal pa je tudi svojo domišljijo.

Mali Rafael je med bivanjem v laški pivovarni spoznal tudi, da so starejši ljudje izkušeni in modri. Zato se je vse življenje najraje družil s starejšimi ljudmi ter z njimi tudi rad in zlahka navezoval stike. Spoštoval jih je zaradi njihovih izkušenj, znanja in življenjskih dosežkov, pravi. Dodaja, da se do svojega devetega leta starosti nikoli ni družil ali igral s sovrstniki, saj, kot pravi, za to niti ni bilo priložnosti. »V življenju se tudi nisem nikoli dolgočasil, saj sem se vedno lahko obrnil k svoji najboljši prijateljici – knjigi.«

Pisati in brati je znal že pri štirih letih, obojega se je naučil ob prebiranju pravljic. Knjiga je tako postala njegova najboljša prijateljica in poglavitni vir znanja.

Dokazal, da ni »neumnež s podeželja«

Radovednost in zanimanje za tehniko sta Rafaela kmalu usmerili še k elektriki. Leta 1952 se je vpisal na oddelek za elektrotehniko Fakultete za elektrotehniko in strojništvo tedanje Tehniške visoke šole v Ljubljani. »Zelo samozavesten sem sklenil, da se bom izkazal s študijskimi uspehi. Hotel sem postati najuspešnejši v svojem letniku. Razvajenim ljubljanskim sošolcem, ki so se do nas prišlekov obnašali nekako vzvišeno, sem namreč hotel pokazati, da nisem nikakršen neumnež s podeželja,« se spominja. Da je to svojo zaobljubo izpolnil v vseh pogledih, dokazujejo njegovi številni izjemni dosežki na različnih področjih.

Leta 1957 je na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko diplomiral in leta 1971 prav tam tudi doktoriral. Strokovno se je izpopolnjeval tudi v Nemčiji, ZDA in Združenem kraljestvu. Leta 1958 je postal asistent, 1971 izredni in 1977 redni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, po upokojitvi pa mu je bil leta 2000 podeljen naziv zaslužni profesor Univerze v Ljubljani.

Kot izvrsten pedagog je bil zaželen, zelo priljubljen in spoštovan predavatelj tudi v drugih izobraževalnih ustanovah, med drugim na Visoki tehniški šoli, članici Univerze v Mariboru. Za vse predmete, ki jih je predaval, je napisal vzorne univerzitetne učbenike. Veliko je predaval tudi v okviru dopolnilnih izobraževanj, ki jih je organiziral za strokovnjake iz številnih podjetij. Bil je začetnik in nestor nove tehniške veje avtomatske regulacije v Sloveniji in Jugoslaviji, enako za področje industrijskih polprepovodniških krmil in energetske elektronike. Vpeljal je tesno strokovno in znanstveno sodelovanje z jugoslovansko industrijo in ustanovami. V Sloveniji je bil tudi prvi visokošolski profesor in mentor vsem začetnim generacijam inženirjev, znanstvenikov in visokošolskih profesorjev na tem področju. Na ljubljanski elektrotehniški fakulteti je leta 1962 ustanovil prvi veliki raziskovalni laboratorij – Laboratorij za regulacijsko tehniko. Bil je znanstveni svetovalec dveh tedanjih največjih koncernov Rade Končar in Iskra ter soustanovitelj oddelkov za elektrotehniko in strojništvo Višje tehnične šole v Mariboru. Njegova zasluga je tudi, da so v Jugoslaviji že leta 1965 začeli ustanavljati računalniške centre, za katere je enajst let zapored razvijal in izdeloval potrebno opremo.

Z Laškim vse življenje tesno povezan

Število različnih delovnih področij, ki se jim je dr. Rafael Cajhen v življenju posvečal, je edinstveno v širšem prostoru. Na vsakem področju je prispeval nova spoznanja, rešitve ali izume. Za izjemno uspešno znanstveno-raziskovalno in pedagoško delo je prejel vrsto pohval ter prestižnih priznanj in nagrad, pri čemer se je bolj kot vseh razveselil ravno častnega naziva, ki mu ga letos podeljuje Občina Laško. »To je meni najbolj dragoceno priznanje v življenju, in sicer zato, ker mi ga podeljuje moj kraj, kraj moje mladosti, kjer se je izoblikoval moj značaj. Čeprav sem po končanem šolanju odšel iz Laškega, sem se tja vedno rad vračal in vedno sem se počutil Laščan,« pojasni.

Tudi, ko ni več živel v Laškem, je v domačem kraju sodeloval na mnogih področjih. Deset let je bil zagnan član laškega nogometnega kluba, kot najboljši laški šahist je ves čas tekmoval za Laško, mladino je učil igrati šah. Bil je prvi predsednik laške sekcije Akademskega kluba in zelo aktiven član laškega lovskega društva, tri leta je bil tudi njegov starešina. Napisal je tudi knjigi Pivovarna Laško 1938–1960 in Nogomet v Laškem.

»Delo mora dati rezultat«

»Veliko stvari v življenju sem naredil zastonj, moja nagrada je bilo osebno zadovoljstvo, da sem za nekoga naredil nekaj dobrega, da sem bil koristen,« pravi Rafael Cajhen. »Nikoli nisem imel želje po bogastvu. Vedno pa sem rad delal. Delo je čudovita stvar. In delo mora dati rezultat.« Dodaja, da je v življenju najbolj ponosen na to, da je bil vedno pošten in da je vse ljudi spoštoval.

Na vprašanje, ali v življenju karkoli obžaluje, odločno odvrne, da ničesar. »Mogoče le to, da sem premalo vplival na vzgojo svojih otrok. Vzgoja je bila prepuščena ženi, ki je pri hiši podpirala ne le tri ampak štiri vogale,« doda. Pove še, da nikoli ni pohajkoval ali popival in nikoli se ni družil s tistimi, s katerimi mu je bilo dolgčas. Vedno pa je rad delal in ustvarjal. In to še vedno počne. »Za menoj je bogato življenje,« sklene. Kmalu bo predstavljeno tudi v knjigi spominov, ki bo izšla pri založbi Slovenska matica.

BOJANA AVGUŠTINČIČ

Foto: Urška Žibret