Arhiv NTRC

Željo, da bi ljudem prinašal kakovostne kulturne dobrine in jih razveseljeval, je prvič začutil pred več kot tremi desetletji, ko je pri I. osnovni šoli v Rogaški Slatini organiziral koncert ene od alternativnih glasbenih zasedb. »Takrat, v času socializma, je bilo logično delati nekaj za druge. Danes je tega vedno manj. Večina tistih, ki se ukvarjajo s kulturnimi vsebinami, ima pred očmi, koliko denarja jim bo prinesla neka prireditev. Jaz pa sem še vedno isti ›bizgec‹, ki deluje na pogon navdušenja,« pravi.

Leta 1992 je v Rogaško Slatino pripeljal zasedbo Laibach. Stroški tega kultnega dogodka so bili veliki. Za poplačilo je porabil ves zaslužek, ki ga je dobil, ko je ob svoji redni službi za komunalno podjetje več mesecev popisoval stanje števcev za vodo. »Najprej sem bil zaradi tega žalosten. Znanec me je potolažil, da je to moja naložba v prihodnost, zato naj se ne obremenjujem. In res je bilo tako.«

Vse njegovo delo temelji na povezovanju, sodelovanju med različnimi ustvarjalci in širjenju dobre energije. Na svoje poslanstvo je doslej že večkrat opozoril s prelomnimi dogodki. Ob svojem 33. rojstnem dnevu je na Boču pripravil večjo fotografsko razstavo in izobesil ljudsko razpelo. Od leta 2002 je tam vsako leto blagoslov velikonočnih jedi. Med drugim se je domislil 24-urnega klavirskega maratona, zadnja leta je spletel številna sodelovanja z beograjskimi umetniki. Ponosen je tudi na svoje knjige. Pod njegovim okriljem je izšlo več pesniških zbirk. V sodelovanju z zgodovinarjem Petrom Mikšo je izdal knjigo Kralj Peter v slovenskih Alpah. Delo z naslovom Ernest Klančnik – Akažu je posvetil prijatelju, ki je umrl zaradi odvisnosti od drog.

Beograd je njegov drugi dom

Kritičen je, da danes nekateri ponudniki kulturne vsebine organizirajo na podlagi promocijskega gradiva, ki ga prejmejo v svoj nabiralnik. Letošnji prejemnik plakete Občine Rogaška Slatina pravi, da bi morali organizatorji vsak dogodek, ki ga želijo predstaviti drugim, najprej doživeti sami. »Beograd, ki sem ga do danes obiskal 108-krat, je moj drugi dom, to je dejstvo. Med ogledom predstav in drugih dogodkov takoj začutim, kaj bi lahko pripeljal v Rogaško Slatino. Zaradi te mednarodne kulturne izmenjave lahko Slovenci vidimo, kaj počnejo naši kolegi v glavnem mestu Srbije. Hkrati se odprejo vrata za predstavitev slovenske ustvarjalnosti v tujini. Ta priložnost je še posebej dragocena za mlade ustvarjalce, da dobijo potrditev za to, kar počnejo.« Po njegovem prepričanju je potrditev bistvena za vsakega človeka. Še posebej v zadnjem času, ko smo se ljudje zaradi epidemije koronavirusa oddaljili drug od drugega.

»Več bi si morali upati«

Kdor pozna Nanija Poljanca, ve, da kulturne vsebine vedno »postreže« na svojstven način. Prepričan je, da bi morali biti ljudje na več področjih – tako v gospodarstvu, turizmu, kulturi in še kje – bolj inovativni. »Verjamem, da mi je bil dan dar, da se stvari lotevam na svoj način. Ta dar ima še veliko drugih ljudi, a mu ne prisluhnejo in svojih zmogljivosti ne uresničijo,« razmišlja. Po njegovih besedah se njegova inovativnost lahko krepi tudi zato, ker je zadnja leta sam svoj šef. »Nadrejeni ti lahko zaradi svojega ega ali zaradi drugega razloga reče, da se nekaj ne splača. Mene vodijo navdušenje in čustva. To je glavno gonilo, da uresničim tisto, kar si zamislim.«

Smešno se mu zdi, da ljudje prevzemajo ideje od drugih, namesto da bi uporabili svoje možgane in naredili kaj po svoje. Ustvarjalec, ki se ne obremenjuje s tem, kaj bodo o njegovem delu rekli drugi, si je na primer pred petimi leti zamislil projekt z naslovom Vložnine 2069. V kozarce ni vložil sadja ali zelenjave, temveč predmete, ki ga spominjajo na otroštvo in številne druge trenutke življenja. Posebno sporočilo nosi tudi letnica ob naslovu te instalacije in je povezana z življenjskim nazorom Nanijevega velikega vzornika, olimpionika Leona Štuklja. »Ko je bil star sto let, so ga vprašali, ali ima morda še kakšno željo. Goreče je naštel kopico stvari, ki jih je želel še narediti. V tistem obdobju sem imel manjšo ustvarjalno krizo. Štukljev odgovor, ki ga je pri stotih letih povedal z izjemnim žarom, me je dvignil. Zato sem si zadal, da bom svoj zadnji ustvarjalni projekt pripravil leta 2069, ko bom star 101. leto.«

Foto: Blaž Lah

»Name je med drugim močno vplival Nikola Tesla. V svoji zbirki imam tri njegove podpisane predmete. Nekoč je dejal, da mu ni hudo, ker so drugi ukradli njegove ideje. A je dodal, da mu je žal, ker drugi ljudje nimajo svojih.«

Preberite več v Novem tedniku