Arhiv NTRC

V otroštvu so Geršakovi praznike in počitnice preživljali v Sloveniji, saj sta Marjana in Viki gradila počitniško hišo v Krškem, otroci pa so se medtem zabavali z bratranci in s sestričnami, utrjevali znanje slovenščine in tkali vezi, ki so močne še danes. Veliko časa so preživeli tudi v Škofji vasi pri stari mami in teti Ivici ter med igro s sestrično Suzano. Tetin dom in v bližini hiša sestrične sta danes na široko odprta za obiske sorodnikov iz Nemčije, ki jih je zadnja leta precej več kot nekoč, saj imajo vsi trije Geršakovi otroci že svoje otroke.

Ivica Kos, ki je zelo ponosna na dosežke nečakov in nečakinje ter je vsem trem izdelala spominske fotoknjige o njihovem otroštvu v Škofji vasi, je poskrbela tudi za to, da smo se lahko pri njej doma pogovarjali z bratoma v času njunih dopustov v Sloveniji. Simpatična in duhovita sogovornika sta za začetek presenetila z odličnim znanjem slovenščine, nad katero so bili navdušeni tudi trije slovenski oboževalci priljubljenega igralca. Ivičini znanci, ki so se ob tej priložnosti želeli srečati z njim, so pred leti živeli in delali v tujini in so po vrnitvi ostali zvesti gledalci nemške televizije, kjer so na ogled tudi filmi in serije, v katerih nastopa Sascha.

Je običajno, da skupaj preživljata del dopusta v Sloveniji?

Nikolai: Zadnjih nekaj let se med dopustom dobiva v Sloveniji. To je priložnost, da se malo druživa, saj v Nemčiji živiva daleč narazen. Občasno se trije otroci dobimo tudi v hiši naših staršev v Balingenu.

Kaj počnete tiste dni, ko ste skupaj v Sloveniji (tokrat je Nikolai pripeljal s seboj ženo, Sascha pa svoje tri otroke, op. p.)?

Sascha: Cviček pijemo, čevapčiče jemo … Ker imamo veliko sorodnikov, že obiski vzamejo kar nekaj časa. Teden dni smo v naši počitniški hiši, v Krki lovimo ribe in tradicionalno obiščemo majhno jamo v Kostanjevici na Krki. Pogosto so z nami še prijatelji iz Nemčije in jim razkažemo kraje.

Zdi se, da ste zelo povezani in da ste tudi s sorodniki v Sloveniji ohranili stike. V mladih, zlasti najstniških letih se verjetno niste vedno z veseljem odpravljali na počitnice v te kraje ...

Nikolai: Ko smo bili manjši, nam je včasih šlo na živce, da smo prišli sem, ker to ni bil pravi dopust, oče je veliko delal okrog počitniške hišice. Drugi so šli na morje v Italijo ali kam drugam, mi pa vedno sem, večinoma je bilo to delo in ne dopust. Ko sem končal šolo, sem začel hoditi še drugam. A zdaj ko sem starejši in ker znam jezik, vidim, da so tu moje korenine in da sem rad dlje časa v Sloveniji. Sploh je fino, ker imamo počitniško hišo in mimogrede srečamo kakšno teto, četudi se nismo dogovorili za srečanje.

Sta kdaj kot otroka v Nemčiji občutila, da nista nemškega rodu?

Nikolai: Ko smo se vozili sem, me je žena vprašala, ali sem se v mladosti počutil kot Slovenec ali Jugoslovan. Vedeli smo, da smo Slovenci, a v šoli in povsod so rekli, da smo »Jugosi«, in tudi na meji smo večkrat imeli težave, sploh ker je oče »švercal« kakšne stvari, na primer računalnik za teto Ivico ali letalske modelčke …

Kako se je to kazalo v šoli?

Nikolai: Sam sem to še zelo čutil. Ko gledam svoje otroke, je zdaj drugače, v razredih je polovica Turkov. Ko sem bil sam v šoli, so nas vsako leto vprašali tudi, kdo je tujec, in je bilo treba dvigniti roko, kar je zagotovo pomenilo neko zaznamovanost.

Sascha: Pri meni ni bilo tako, sem pet let mlajši in so že bile opazne spremembe. Zrasla sva na podeželju in starša sta se povsem vključila v tamkajšnje okolje, zato težav nisem zaznal.

Sta tudi kot brata povezana? Pet let razlike ni tako malo. Je bila nekoč skrb za mlajšega neprijetna obveznost?

Nikolai: Sascha je »sendvič otrok«, saj imava še mlajšo sestro. Ko smo bili majhni, smo se veliko skupaj igrali, ko sem bil starejši, pa sem imel svojo družbo. Z leti sva se spet bolj povezala. On je bil vedno »frik«, imel je rolko, jaz pa sem v cerkvi igral orgle …

Sascha: Ne, on je bil zame »frik«, ker je igral orgle ... Sicer pa sva si zelo podobna.

Nikolai: Zanimivo je, da se tudi najini otroci povezujejo, da hočejo skupaj biti tu v Sloveniji. Všeč jim je. Tudi če ne znajo slovenščine, čutijo, da deloma sodijo sem.

Sascha: Ker živimo v Berlinu, je prihod v Slovenijo za moje otroke posebno doživetje, drug svet, kjer vsako leto spoznajo nekaj novega. Nazadnje smo obiskali dolino Soče, kar je bilo vsem zelo všeč.

Ste se v družini ves čas pogovarjali slovensko, da še vedno tako dobro obvladata jezik?

Nikolai: Ko sem bil majhen, sta starša z mano govorila slovensko, saj še nista znala dobro nemško. Tako sem se nemščino naučil šele v vrtcu in sem imel nekaj težav s tem. Za učenje slovenščine je bilo dobro tudi to, da smo vsako leto prihajali v Slovenijo. Po nekaj dneh smo tu že govorili tekoče. Ko smo se nato vrnili v Nemčijo, je bila spet težava. Sestra je na primer še nekaj časa otrokom med igro kakšne stvari skušala dopovedati po slovensko, a seveda niso razumeli. Pri Saschi je bilo drugače, starša sta z njim že od malega govorila nemško. Verjetno zato, ker sta se hotela čim bolj vključiti v novo okolje in sta se potrudila, da sta se dobro naučila nemško. Nista želela izstopati in uspelo jima je, saj res dobro govorita nemško.

Sascha: Meni je všeč, da znam jezik, ki ga ne govori veliko ljudi. Z mamo in očetom se sicer pogovarjamo nemško. Le če je bila mama jezna in nas je kot otroke oštevala, je to storila v slovenskem jeziku, kar je bila tudi prednost, ker sosedje niso razumeli, za kaj je šlo ...

Sta starša pripovedovala kdaj o tem, zakaj sta se odločila za odhod v Nemčijo, in o tem, kako sta se znašla v novem okolju?

Nikolai: Sami smo ju spraševali, ko smo videli stare fotografije.

Sascha: Oče je povedal, da je prišel v Nemčijo s praznim kovčkom in 50 markami. Bil je najstarejši od šestih otrok. 21 let je bil star, ko je šel v Nemčijo delat kot električar. Ženska, ki je iskala delavce, je rekla, da bo delal eno leto in da se bo nato lahko domov pripeljal z novim avtom. V trenutku se je odločil. Čez eno leto je res imel nov avto, z njim se je pripeljal domov in nato s seboj vzel še brata, ki je prav tako čez čas prišel z avtom nazaj. V Nemčijo je nato šel še tretji brat.

Nikolai: Avto je bil za očeta vedno pomemben. To se je videlo tudi po tem, da smo ga vsako soboto morali pomagati oprati in očistiti. Avto je bil na sploh pokazatelj, kako dobro gre nekomu. Najprej je imel »princa« ...

… in domnevam, da se je končalo pri mercedesu …

Nikolai: Res je in tudi sam imam starega mercedesa, kakršnega je imel oče v času mojega otroštva.

Kdaj so se pokazali vaši umetniški talenti? So starši spodbujali tovrstno dejavnost? Kaj pa kasneje, so želeli, da bi delali kaj bolj uporabnega?

Sascha: V otroštvu so nas spodbujali, mama je rekla, da tako dobro lažem, da bi lahko igral ... Pri petih letih sem že nastopil na odru, ko še niti brati nisem znal in mi je mama pomagala, da sem se naučil besedilo. Tudi brat je nastopal. Že v otroštvu je imel električne orgle. A nikoli ni bilo to zato, da bi se s tem kdo od nas moral ukvarjati, kasneje smo sami prepoznali to željo.

Nikolai: Zanju je bil kar šok, ko smo se vsi trije usmerili v umetniško delovanje. Tudi sama sta po duši umetnika, a si tega nista upala početi. Še danes oče reče, da je fino, kar delamo, a zanj to ni pravo delo.

Sascha: Ko sem snemal svoj prvi veliki film, sem ju povabil, da sta prišla na snemanje. V Berlinu sta si ogledala studio in proces nastajanja filma ter kasneje rekla, da nista vedela, da je toliko ljudi potrebnih za to, da nastane nekaj sekund filma, in da morajo vsi res zbrano delati ...

Foto: Nataša Müller

Več v tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšel 15. 9. 2022.

Preberite več v Novem tedniku