Arhiv NTRC

Po začetnem baletnem izobraževanju v domačih Slovenskih Konjicah in Mariboru je štiri leta svoje baletno znanje nadgrajevala v kraljevi šoli za balet (The Royal Ballet School) v Londonu. Potem je odpotovala v Sankt Peterburg, kjer je leto plesala v ansamblu Mikhailovskega baleta. Po vrnitvi v Slovenijo je začela študirati na Akademiji za ples Alma Mater Europaea, kjer je leta 2021 diplomirala in se pridružila baletnemu ansamblu Slovenskega narodnega gledališča (SNG) Maribor.

Navdušila kot Urška

Njena družina je ponosna, ker je izbrala poklic balerine. »Med izobraževanjem sta mi starša omogočila vse, kar sem potrebovala, tako finančno kot čustveno. Svoje življenje sta podredila temu, da sta mi pomagala uresničiti sanje. Oče me je sedem let vozil v Maribor na baletne treninge, mama je kasneje vsakih šest tednov priletela pome v London, da me je pospremila domov, saj sem bila še premlada, da bi sama potovala z letalom,« se spominja z občutkom hvaležnosti.

V SNG Maribor so ji hitro zaupali solistično vlogo Urške v baletni predstavi Povodni mož v koreografiji Edwarda Cluga. »Ker je bila Urška moja prva solistična vloga, ima v mojem srcu posebno mesto. Med pripravo sem se temeljito spoznala s Prešernovim Povodnim možem in v skladu s tem uprizorila lik, kot si ga je zamislil koreograf. Izkušnja plesanja na odprtem odru na Blejskem jezeru na otvoritveni prireditvi ob začetku slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije je bila edinstvena.«

Baletni triptih

Čeprav je na začetku baletne kariere, je že imela priložnost nastopiti še v nekaterih vidnejših vlogah klasičnih baletnih predstav, kot so Don Kihot, Labodje jezero in Giselle, ter v sodobnih baletih, kot sta Svatba in Peer Gynt. »Za vse vloge, ki so mi bile zaupane, sem neizmerno hvaležna. Najbolj ponosna sem na našo zadnjo premiero sodobnega baletnega triptiha, ki je bila na sporedu aprila. V njem sem se preizkusila v zame čisto drugačnem načinu plesa kot doslej. Morala sem stopiti iz območja svojega udobja. To mi je na začetku predstavljajo velik izziv, a je bilo zato še toliko bolj nagrajujoče.« Pravi, da plesalci v gledališču preživijo veliko časa in da delo v baletnem ansamblu terja sodelovanje ter medsebojno podporo, pri čemer se stkejo prava prijateljstva. »Tudi zunaj gledališča se občasno družimo. Kolikor nam čas to dopušča. Včasih si skupaj ogledamo predstave drugih baletnih ansamblov, še bolj pa se povežemo na gostovanjih, saj preživimo več dni skupaj.«

Pogosto nastopajo v tujini, za kar je po Monjinih besedah najbolj zaslužen umetniški vodja Edward Clug, mednarodno uveljavljen koreograf, ki sodeluje z največjimi baletnimi ansambli po celem svetu in tako širi tudi prepoznavnost mariborskega baletnega ansambla. »Odkar sem članica ansambla, smo gostovali v več mestih po Italiji in Nemčiji, v Budimpešti, Hong Kongu in na Hrvaškem, pred tem je mariborski ansambel nastopal tudi drugod po svetu, med drugim v Kolumbiji, Kanadi, Združenih državah Amerike, na Japonskem, v Singapurju, Rusiji in še kje.«

Ganjenost in smeh

Najprej je najbolj občudovala tiste baletne plesalce, ki so bili v tehnično najbolj podkovani – tiste, ki so vrteli največ piruet, imeli popolno telo, najvišji skok in podobno. Sčasoma je, kot pravi, začela bolj občudovati umetniško stran plesalcev. »Navdušujejo me baletni plesalci, ki se popolnoma prelevijo v svojo vlogo, na odru izražajo iskrena čustva, s čimer se na ganljiv način dotaknejo gledalcev. Zame so to vrhunski baletniki.«

Srečna je, ko s svojim plesom prestreza pozitivne odzive gledalcev. »To je nekaj čudovitega, ko vidim, da gledalci uživajo v moje plesu. To je spodbuda za nadaljnje ustvarjanje.« Seveda na baletnih predstavah na odru prihaja tudi do nepredvidljivih situacij, smeha in napak. »Na srečo se mi do zdaj na odru ni zgodilo nič hujšega. Upam, da bo tako tudi ostalo. Tu in tam koga od nastopajočih popade smeh, še posebej v improviziranih skupinskih delih predstav, ko se baletniki med seboj radi šalimo. To nas še dodatno poveže in naredi predstavo še bolj zabavno.«

V začetku junija so imeli mariborski baletniki ponovitveno uprizoritev predstave Madame Bovary v koreografiji Valentine Turcu. Premierno so jo uprizorili konec lanskega novembra. »Konec junija smo načrtovali gostovanje v Romuniji, vendar smo ga zaradi tehničnih težav prestavili na naslednjo sezono. V tej predstavi plešem vlogo Madame Tuvache. Znana zgodba Madame Bovary je postavljena v današnji čas in občinstvo privlači z aktualno problematiko našega lažnega, navidezno popolnega življenja, ki je v resnici prazno in teži k hrepenenju po ljubezni in notranjem zadovoljstvu.«

Odrekanja? Ah, ne.

Pogosto slišimo, da baletni poklic zahteva zelo discipliniran način življenja in številna odrekanja, pri čemer mlada Konjičanka z nasmehom pojasni: »Ker je disciplina prisotna že od začetka baletnega izobraževanja, sčasoma postane samoumevna. Lagala bi, če bi rekla, da sem se zaradi baleta v življenju morala čemurkoli odpovedati. Je pa res, da mi velikokrat zmanjka časa in energije za druge stvari. A ničesar ne obžalujem. Profesionalni plesalci imamo treninge in vaje vsak dan, vadimo tudi ob sobotah. Predstave imamo pogosto tudi ob nedeljah in praznikih. Nič mi ni težko, saj mi je ples v užitek. Po vsaki vaji ali končani predstavi čutim veliko zadovoljstvo. Hvaležna sen, da je moj konjiček postal moj poklic, ki me osrečuje.«

Sicer pa Monja uživa tudi ob odkrivanju očarljivih kotičkov Slovenije, v sprehodih po mestu, a še raje se sprehaja v naravi, dodaja. Sprošča se tudi ob gledanju priljubljenih televizijskih serij.« In kot še poudarja, je večna optimistka, saj se zaveda, da za vsakim dežjem vedno posije sonce.

(Foto: osebni arhiv)