Nik Jarh

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Novi tednik za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Režiser Jan Krmelj, ki je soavtor besedila skupaj z Dijano Matković, Lučko Nežo Peterlin in igralsko ekipo, ki jo sestavljajo Lovro Zafred, Mojka Končar, Eva Stražar, Lučka Počkaj, Maša Grošelj in Andrej Murenc, so nastavili zrcalo družbi, kar je njihovo poslanstvo. A ne le to. Premierno predstavo so v petek kljub vsej tehnični zahtevnosti izpeljali izvrstno (in nadomestili Murenčevo odsotnost).

Cankarjeva brezčasnost

Občinstvo se je lahko večkrat krohotalo, toda žal (ali na srečo) je spremljalo tragikomedijo. Kam se je spustilo ali kam se je dvignilo Slovensko ljudsko gledališče Celje s to predstavo? V višave. Nedvomno bo delo z vsemi svojimi razsežnostmi odmevno in morda deležno tudi kritik ter celo obtožb, čeprav ni v niti enem trenutku žaljivo, temveč od prvega do zadnjega trenutka sili v razmislek. Po približno dveh urah gledalci med petnajstminutnim odmorom niso razmišljali, da bi pobegnili domov. Prvi del jih je pač očaral, ko se je zdelo, da igralci sploh ne igrajo, ampak zgolj kramljajo. Zgodba je postavljena v prihodnost oziroma v brezčasnost, najprej v 29. februar leta 2026, najbrž tudi kot poklon nesmrtnosti del Ivana Cankarja. Kasneje vidimo na ekranu napis Januar 2027, Berlin. In slišimo stavek Delo osvobaja.

Hierarhija avtoritete proti dialogu

»Profesor zgodovine Ivan Jerman na srednji šoli snema dokumentarni film ob obletnici Cankarjevega rojstva. Njegov pedagoški eksperiment trči ob politično realnost: volitve prinesejo zmago radikalno konservativne stranke, šola prejme dekret o prepovedi ›neprimernih‹ učnih vsebin, izobraževalni jezik pa se čez noč preoblikuje v jezik nadzora, birokracije in izbrisa. Medtem ko Jerman s kolegi za film rekonstruira prizore iz Hlapcev, se meja med fikcijo in resničnostjo začne raztapljati. Kamera beleži normalizacijo strahu in banalnost zla: šolske seje postajajo ideološki tribunali, prostor dialoga nadomesti hierarhija avtoritete, empatijo in kritično misel pa izrinja nasilje – simbolno in sistemsko. V dialogu s profesorico filozofije in umetnostne zgodovine Lojzko Kalander se odpre razmislek o prijateljstvu, solidarnosti in možnostih upora v vse bolj zaprtem in brutalnem družbenem okolju. Šola se razkrije kot model države – sistema, ki govori jezik demokracije, a hkrati spodkopava njen temeljni pomen,« so v SLG Celje zapisali o predstavi, ki pa si jo treba ogledati.

Hoja po robu

Eva Stražar je bila zaradi čestitk najbolj oblegana. Morda večina ni vedela, da je avtorica poezije Anastazije Komar (oseba v predstavi). Dvojec Zafred-Kuntarič je prihodnost SLG Celje, če se bo v knežjem mestu le zadržal. Morda je življenjsko vlogo – kar se tiče celjskega teatra - dobila Lučka Počkaj, ki je najprej spregovorila o odzivu občinstva: »Tak dogodek je bil zame prijetno presenečenje, kajti zgodi se redkokdaj. Bila sem zelo vesela. Delo z izjemno ekipo je bilo zelo prijetno. Kljub vsebini je bilo vzdušje sproščeno. Predstava je seveda pogumna. Vsak, ki ga je izbral režiser, je vplival pri hoji po robu.« 30-letni Jan Krmelj je doma iz okolice Maribora: »Veliko mi pomeni zadovoljstvo gledalcev in tudi sporočilo, o katerem govori predstava. Celje ima vrhunski ansambel. Veselim se sledečih odzivov. Umetnost je namenjena naslavljanju vprašanj, odpiranju dialoga in zavzemanju za manj nasilen, manj izključujoč svet z manj predsodki.« Zgoraj podpisani nisem hlapec. In tudi nikoli ne bom. Toda zarečenega kruha se največ poje …