Arhiv NTRC

Da živa umetnost oziroma kultura nasploh očitno nista prednostni področji politike in družbe, opaža Miha Firšt, direktor Hiše kulture Celje, zavoda, ki od leta 2009 snuje različne kulturne projekte, ki odmevajo tudi zunaj regionalnih in državnih meja. Želi si, da bi obdobje, ko so bile kulturne vsebine težje dostopne, ljudem dalo znak, da je živa umetnost pomembna za kakovost bivanja. Zdaj ko se epidemija končuje, bi se morali po njegovem prepričanju začeti ukvarjati z vprašanjem, kako ponovno vzpostaviti ravnovesje na področju kulture – kako ustvarjalcem omogočiti, da bi sproščeno zaživeli in sproščeno delali, ter kako obiskovalcem ponuditi uživanje v teh umetniških vsebinah.

Po njegovih besedah se strokovnjaki in politiki na marsikaterem področju iz tedna v teden trudijo iskati rešitve ter prilagoditve, medtem ko so odloki, ki urejajo področje žive umetnosti, že pol leta nespremenjeni. Spoznanje, da organizatorjem kulturnih dogodkov ne pomaga nihče, ga žalosti. A stresanje slabe volje na odločevalce ne bo rešilo ničesar, meni. »Morda je končno napočil čas, da se nehamo ukvarjati s politiko in da začnemo uživati v umetnosti,« pravi.

Zakaj menite, da bi se ljudje morali nehati ukvarjati s politiko, glede na to, da ravno ona kroji pravila igre tako za ustvarjalce kulturnih vsebin kot za njihove uporabnike?

Najlažje je okriviti vladajočo politiko. Lahko si priznamo, da imajo odločevalci drugačno mnenje od nas, kulturnih ustvarjalcev. Lahko pa razmišljamo tudi drugače. Če bi kultura v naši družbi pred epidemijo koronavirusa veljala za res pomembno vrednoto, politika tega ne bi mogla spregledati in bi se morala prilagoditi pogledu družbe. Upam si trditi, da za položaj, v katerem je trenutno kultura, odgovornost nosi vsa družba. Usmerjanje jeze v trenutne uradnike ne bo prineslo dolgoročnih rešitev.

Je bila umetnost v kateremkoli obdobju novejše zgodovine ena od osrednjih tem v mislih ljudi? Trenutno zagotovo ni. Do takšnega stanja smo prišli zaradi odnosa celotne družbe. Ta je dovolila, da se je slab odnos do kulture odrazil v izobraževanju, javnem govoru, prilagodljivosti medijev in tako naprej. Zelo slab položaj kulturnih ustvarjalcev in težki časi za umetnost, ki smo jim priča v obdobju, povezanem z epidemijo koronavirusa, so le odraz preteklih razmerij v družbi.

Kako so se v zadnjem obdobju spremenile navade občinstva, tistih, ki so jim vaše vsebine namenjene?

V zadnjih šestih mesecih se obisk dogodkov, ki jih pripravljamo v HKC, precej razlikuje glede na tematiko in glede na različne starostne skupine. Glasbeni abonma, ki ga obiskujejo nekoliko starejši poslušalci, je zdaj še bolje obiskan, kot je bil prej. Tako abonenti kot občasni obiskovalci so se takoj vrnili. Ko so se ljudje še bali, da bi se okužili s koronavirusom, so se očitno v koncertnih dvoranah, kjer je predpisana medsebojna razdalja in kjer je zadoščeno še drugim ukrepom, počutili varno. Veliko jim je pomenilo, da lahko glasbene in gledališke dogodke spremljajo v živo, saj v tovrstni umetnosti s pomočjo televizije ali računalnika ne morejo uživati v enaki meri.

Marsikomu, ki ni cepljen ali mu zaradi narave dela ni treba izpolnjevati pogoja PCT, predstavlja dodatno testiranje samo zaradi obiska nekega kulturnega dogodka preveliko finančno in časovno breme. Ta neprijetnost očitno ne pretehta morebitnega užitka na dogodku.

Je danes težje predvideti, koliko ljudi bo pripravljenih odšteti denar za vstopnico in kako se vam bo kot organizatorju dogodek finančno izšel?

Ker delujemo kot zavod v javnem interesu, nam del denarja namenjata kulturno ministrstvo in Mestna občina Celje. Naše poslanstvo je ljudem ponuditi kakovosten glasbeni ali gledališki dogodek. Nikoli, razen morda pri največjih zabavnih produkcijah, ni naš cilj dobiček oz. komercialna uspešnost. Čez nekaj tednov bomo gostili koncert pianista Aleksandra Gadžijevega, dogodek je razprodan že od novembra. Zaradi trenutnih ukrepov bo v dvorani manj ljudi, kot bi jih bilo lahko sicer. Veliko je takšnih, ki bi koncert radi obiskali, a ga ne bodo mogli. To nam daje znak, da moramo pri snovanju programa še naprej na prvo mesto postavljati kakovost. Če ponudimo kakovostne vsebine, se jih bodo ljudje pripravljeni udeležiti ne glede na ceno vstopnic.

Zavod, ki ga vodite, se trudi za večjo prepoznavnost mladih ustvarjalcev. Se morda v zadnjem obdobju težje prebijejo na profesionalne odre?

Generacije mladih, ki so bile pred izbruhom epidemije na pragu v svet profesionalnega nastopanja, so močno prizadete. Obstaja le majhno okno v glasbeno-tehnični pripravljenosti tovrstnih ustvarjalcev in tudi pri naklonjenosti organizacij, ki skrbijo za njihovo promocijo. Mnogim je bilo onemogočeno, da bi se povezali z organizatorji koncertov in posledično z ljubitelji glasbe ter da bi na odrih naredili odločilne korake. Spletni prenosi koncertov ali posnetki, predvajani na spletu, tega ne morejo nadomestiti. Upam, da bodo organizatorji tovrstne priložnosti ponudili zdaj, ko se prizorišča ponovno odpirajo.

Epidemija je vplivala na občutno zmanjšanje števila zunanjih zaposlenih v kulturnih ustanovah. Bi nas položaj, v katerega so potisnjeni, moral skrbeti?

Mislim, da bi to moralo skrbeti celotno skupnost. Pri nekaterih tipih glasbenih in gledaliških vsebin – na primer v nekaterih gledaliških predstavah, komornih koncertih ter glasbeno-scenskih produkcijah – lahko sodelujejo le samozaposleni v kulturi. Gre za hitro spreminjajoče se delo, ki ustreza le tistim, ki niso vezani na osemurni delovnik. Vsakemu projektu se morajo popolnoma posvetiti, potrebujejo nabor nekaterih znanj. Če država ne bo zagotovila dovolj denarja za tovrstne projekte in za to, da bodo samozaposleni v kulturi lahko preživeli, bodo morali ti ljudje službo poiskati drugje. To pomeni, da ne bo več ustvarjalcev, ki bi lahko ustvarjali inovativne gledališke predstave, ki bi sodelovali pri pripravi muzikalov, nekaterih koncertih komorne glasbe in podobno. To lahko vodi v nepopravljive razmere, ki bodo našo kulturno krajino zaznamovale za desetletje. Zato je nujno interventne ukrepe, ki niso bili vključeni v prvih desetih protikoronskih paketov, sprejeti zdaj.

Kakšni bi tovrstni ukrepi morali biti?

To težavo bi lahko naslovili tako, da bi nevladnim producentom, ki skrbijo za tovrstno ustvarjalnost, v naslednjem proračunu namenili večji obseg denarja. Čeprav govorimo o izjemno majhnih številkah, ima politika trenutno drugačne načrte. V letošnjem proračunu za kulturo je bilo za vse nevladne organizacije v državi, ki sodelujejo s stotinami samozaposlenih v kulturi, namenjenih šest milijonov evrov. Že v prvem mesecu leta so odločevalci potrdili rebalans proračuna in višino postavke znižali na 3,6 milijona evrov. Če potegnemo vzporednico, predstavlja ta znesek četrtino sredstev, ki jih na primer letno prejme en sam večji javni kulturni zavod. Delež, namenjen nevladnim organizacijam na področju kulture, je torej izjemno majhen in zanemarljiv za državni proračun nasploh. Kot družba bi morali ugotoviti, da ima vsakih deset tisoč evrov, ki jih ministrstvo odvzame kulturnikom, lahko pogubne posledice za to kulturno področje. Nikakor pa se ne pozna pri blaginji državljanov.

Foto: SHERPA