Arhiv NTRC

Ustanovljena je bila, da bi ohranjala plesno, glasbeno in pevsko izročilo narodov nekdanje skupne države. Odtisi te skupne zgodbe so še vedno vidni v slovenskem ljudskem izročilu, zato bodo na praznični večer plesalci predstavili slovenske ljudske plese in se sprehodili skozi različne pokrajine skupaj z drugimi narodi. Tudi zato se koncert imenuje Skup – narazen – skup. Pevski točki bo imel kvartet Grmada, organizatorji tudi sicer napovedujejo veliko pevskega programa. Na dogodku vstopnine ne bo, bodo pa zbirali prostovoljne prispevke.

Podpora glasbenikov

V skupni je trenutno 35 članov, ki delujejo v treh sekcijah: glasbeni, pevski in šiviljski. »Smo ena redkih folklornih skupin, ki imajo ves čas na voljo glasbo v živo, saj s plesalci vadijo tudi glasbeniki. To se dobro vidi na tekmovanjih, saj znajo glasbeniki slediti plesalcem, so uigrani,« pravi Vesna Klavžar, strokovna in umetniška vodja CFS in tudi strokovna ocenjevalka folklornih skupin na tekmovanjih.

V zasedbi, ki ji občasno pomagajo tri tamburašice Akorda, so dva harmonikarja, basist in violinistka. Letos je zasedba prejela še posebno priznanje za najbolj muzikalno glasbeno izvedbo na državnem Maroltovem srečanju odraslih folklornih skupin v Žalcu. Tam je folklorna skupina, po uvrstitvi na državno raven, plesala v polfinalnem srečanju, na kar je izredno ponosna, saj se je morala pomeriti z močno konkurenco. »Vsi drugi udeleženci so bili mlajši in smo bili zato s svojim dosežkom posebej pohvaljeni.«

Pevsko sekcijo vodi Andreja Vodušek in tudi pevci pogosto vadijo ob plesu. Poseben izziv za skupino so narodne noše. »Nabor slovenskih ljudskih plesov je sicer širok, a smo omejeni glede na narodne noše, ki jih imamo. Nove so zelo drage in skušamo izhajati iz tistih, ki jih imamo na voljo,« pravi Vesna Klavžar. »Ko smo pripravljali koroške plese, smo kupili dva nova kompleta noše za ženske, kar je stalo dva tisoč evrov.« Na srečo ima skupina odlično garderoberko Anico Šalamon, ki tudi šiva oblačila. Nazadnje je sešila štiri belokranjske komplete, kjer je bil velik strošek že nakup platna in dodatkov.

Najemnina za dvorano

Skupina vadi v Celjskem domu, saj primernejšega odra v mestu ni, a tudi ta je skoraj premajhen za takšno zasedbo. »Smo eni redkih, ki plačujemo dvorano, da lahko sploh vadimo,« pravi Vera Orešnik in dodaja, da je to precejšnje finančno breme glede na to, da za ljubiteljsko kulturo ni na voljo veliko denarja. Tudi sponzorska in donatorska sredstva vedno težje pridobijo. Priložnosti za nastope je sicer dovolj, a za vsakega je treba imeti čas, medtem ko morajo za gostovanja v tujini člani primakniti tudi svoj finančni delež.

Če so nekoč folklorne skupine delovale v skoraj vsaki osnovni šoli in v številnih krajih v regiji, se je po osamosvojitvi Slovenije to precej spremenilo. »Danes mladih ne vzgajamo v duhu slovenskega izročila. Ob tem jih je še težko pritegniti v ljubiteljske dejavnosti,« ugotavlja Vesna Klavžar in plesnim šolam očita, da je žalostno, da na valetah ne učijo polke in valčka, ampak le priljubljene novodobne tuje plese, kot je na primer tango, ki so izpeljani iz tuje narodnozabavne glasbe, česar se ljudje ne zavedajo.

A za tiste, ki se v CFS trudijo ohranjati plesno, pevsko in glasbeno ljudsko izročilo, je takšno sodelovanje neprecenljivo. »Smo povezani, pomagamo si, skupaj praznujemo rojstne dneve …« našteva Vera Orešnik in verjame, da bo skupina še praznovala kakšen jubilej.

Foto: arhiv CFS, Zdene Podlesnik