Nevidni soustvarjalec mojstrovin
Kot osnovnošolec je Celjan Žan Žvižej (1995) s prijatelji kdaj posnel kakšen kratki film, občasno se je sam posnel med igranjem violine in kitare, ki se ju je pridno učil v glasbeni šoli, ali pa je s kamero zabeležil družinski dopust. Vse posnetke je skrbno zmontiral in ugotavljal, da ga to delo vedno bolj zanima. Ugotovil je, da je v okviru filmskega oddelka na AGRFT v Ljubljani mogoče študirati tudi filmsko in televizijsko montažo. Ni dolgo razmišljal, po končani Gimnaziji Celje – Center, kjer se je prav tako loteval različnih filmskih projektov, je opravil zahtevne sprejemne izpite na akademiji in nedavno magistriral kot odličen študent. V času študija je nabral številne izkušnje in spoznal ljudi, ki ga radi povabijo k sodelovanju pri različnih projektih. Danes sodi med najvidnejše člane mlade slovenske generacije filmskih ustvarjalcev. Letos je med prejemniki celjskega kristalnega grba.
Rad ima svoj poklic in če bi se moral še enkrat odločiti, bi enako izbral, je prepričan mlad sogovornik, ki so ga pri njegovi odločitvi podpirali tudi starši. »Zavedali so se, da je čas je takšen, da lahko imaš težave pri iskanju dela, ne glede na to, kaj študiraš. Zato je pomembno, da izbereš nekaj, kar ti je res všeč,« pravi Žan, ki ga je zanimala tudi kemija, a mu ni bilo tako zelo všeč delo v laboratoriju. Delo montažerja se po njegovem mnenju dobro povezuje z glasbo, ki mu je tudi zelo blizu. Prav zaradi tega se še posebej rad loti montaže kakšnega glasbenega videospota, ki mu pogostokrat omogoča ogromno svobode pri ustvarjanju. »Pristopi, ki bi jih morda v klasičnem pripovednem filmu razumeli celo kot napako, lahko v tem primeru izpadejo utemeljeni in dobri,« pojasnjuje, kar pomeni, da je njegovo delo zelo ustvarjalno in da ne gre, kot bi morda mislil nepoznavalec, le za zlaganje posnetkov. Ob tem je seveda treba imeti tudi veliko znanja o filmski umetnosti in filmskem jeziku, ki ga je pridobil na akademiji. Prizna, da pred študijem o tem ni imel veliko predznanja. Študij ni bil enostaven, a kot pravi sogovornik, je pomenil tudi nekakšno šolo življenja. Že sprejemnih izpitov za vsako stopnjo posebej, ki so trajali več dni in obsegali različna področja, ni bilo lahko opraviti. Na študij prve stopnje montaže so sprejeli le tri, na podiplomski študij le dva študenta. Tudi zato si je Žan težko privoščil, da bi manjkal na predavanjih, da se ne bi držal rokov in se ne bi trudil na vso moč.
Zlatolaska in druge nagrade
Prizadevno delo je rodilo sadove. Ne le da je bil odličen študent, že v času študija je sodeloval pri številnih projektih, ki so bili tudi nagrajeni. Za diplomski projekt, kratki igrani film Kar ostane režiserke Neli Maraž, je leta 2017 prejel nagrado zlatolaska za montažo. Svojim študentom te nagrade podeljuje AGRFT. Med letoma 2015 in 2017 je na treh Festivalih slovenskega filma v vlogi snemalca, realizatorja, montažerja in mešalca slike sodeloval v ekipi akademske televizije AKTV, s katero je pripravljal televizijske prispevke in prenose. Kratki igrani film Zlata verižica režiserja Janeza Juha, ki si ga je izbral za praktični del magistrskega dela, je prejel nagrado za najboljši film na 17. West Herzegowina Fest v Širokem Brijegu v Bosni in Hercegovini.
Nabor njegovih dosedanjih del je zelo širok: »V preteklih letih sem sodeloval pri nastanku številnih kratkih dokumentarnih in igranih filmov, ki so mi tudi zelo blizu, medtem ko celovečernih še nisem montiral. Sodeloval sem tudi pri televizijskih serijah, glasbenih videospotih, umetniških performansih, promocijskih in korpo filmih ...« Dela so bila prikazana na festivalih, televizijskih kanalih in na spletu ter so osvojila mnoge nagrade.
Zadnje čase soustvarja dokumentarno serijo o alpinizmu za RTV, sodeluje tudi pri nastajanju igrane serije na Pop TV. Želi si predvsem, da bi lahko ohranjal ravnotežje med komercialnimi in drugimi, bolj umetniškimi projekti in da bi bilo dovolj projektov ustrezno financiranih.
Foto: Sandi Petric in Marta Plasencia
Preberite več v Novem tedniku
