Arhiv NTRC

Na graški glasbeni akademiji je njeno pozornost pritegnil Šved Johan, ki se je v tem avstrijskem mestu mudil na Erasmusovi študentski izmenjavi. Kmalu sta spoznala, da si ne predstavljata več življenja drug brez drugega, zato mu je Savinjčanka sledila na Švedsko. Najprej sta pet let živela v Göteborgu. Pred kratkim sta se iz drugega največjega švedskega mesta preselila na podeželje, malo manj kot tristo kilometrov proti vzhodni obali Švedske. Stanujeta v idilični vasici blizu mesta Vimmerby, kjer je Sarin mož preživel otroštvo. »Vimmerby je prav posebno mestece, znano po tem, da je rojstni kraj Astrid Lindgren. Zabaviščni oziroma gledališki park Svet Astrid Lindgren vsako leti privabi ogromno turistov iz vse Švedske in Evrope, še zlasti Nemčije. Nastopajoči v parku uprizarjajo prizore iz zgodb, katerih avtorica je Lindgrenova. V mestu na vsakem koraku srečujemo Piko Nogavičko, Emila, Ronjo, Erazma ali katerega drugega nepozabnega junaka iz njenih knjig,« pripoveduje Sara.

Življenje glasbenice

Kot profesionalna glasbenica igra v orkestrih in ansamblih. Poleg tega poučuje oboo in sodeluje pri različnih glasbenih projektih. »Z možem, ki je skladatelj, se veliko ukvarjava s sodobno klasično glasbo in sodelujeva v tovrstnem ansamblu. Ob tem se posvečam še baročni glasbi in igranju baročne oboe,« pravi Svenssonova, ki jo žalosti, da se je kulturno življenje na Švedskem med epidemijo popolnoma ustavilo za kar nekaj mesecev. »Odpovedani so bili vsi koncerti. Za mojega moža, ki lahko komponira doma neodvisno od drugih, to ni bila tako velika sprememba, kot je bila zame in za druge glasbenike.« Čez noč so ostali brez dela. A Sara ni sedela križem rok. Odločila se je, da bo med čakanjem, da bo kulturno dogajanje ponovno zaživelo, drugače pripomogla družbi. Delala je v vrtcu. »Poleti so Švedi priporočila glede obvladovanja epidemije začeli opuščati in proti koncu poletja spet začeli prirejati koncerte. Nepopisno lepo je bilo stati na odru in s kolegi glasbeniki igrati pred občinstvom. Upam, da se razmere ne bodo začele slabšati, zaradi česar bomo spet morali prekiniti nastopanje.«

Švedi imajo sicer pri obvladovanju epidemije zanimiv pristop. »V teoriji so bili njihovi ukrepi zelo drugačni od slovenskih, a v praksi tako velikih razlik ni bilo. Na Švedskem nismo nikoli imeli prepovedi, temveč zgolj priporočila, ki smo se jih vsi izjemno držali. Ko so oblasti priporočale, naj božič praznujemo le v krogu najožje družine in naj ne potujemo, smo to spoštovali. Nikjer drugje kot pri uporabi javnega prevoza nam ni bilo treba nositi mask. Šole in vrtci niso bili nikoli zaprti, medtem ko so bila nekaj časa zaprta fitnes središča, bazeni in prepovedani različni treningi,« pravi glasbenica in doda, da je precepljenost na Švedskem velika, zato se ji zdi, da se ogromno ljudi počuti mnogo varneje, kot so se na začetku pandemije.

»Resnično bolj umirjeni«

Sara Švedsko in Slovenijo zelo težko primerja. Vsaka ima namreč po njenih besedah svoje prednosti in slabosti. »Sistem, ki deluje na Švedskem, morda ne bi deloval v Sloveniji in obratno. V Sloveniji so mi zagotovo ljubše kultura pitja kave in tržnice, ki jih na severu zares pogrešam. Ni lepšega kot sobotno jutro, ko se zgodaj odpraviš na tržnico po sveže sadje in zelenjavo ter potem še na kavico v eno bližnjih kavarnic.« Kot švedsko prednost izpostavlja sistem, ki omogoča, da državljani veliko birokratskih zadev opravijo s pomočjo spleta. Če potrebujejo nasvet zdravnika, lahko štiriindvajset ur na dan pokličejo posebno telefonsko številko, kjer jim medicinsko osebje svetuje in jih, če presodi, da je to nujno, napoti k zdravniku.

S Švedi, ki so zelo prijazni in dostopni ljudje, ima Savinjčanka zelo dobre izkušnje. »Vedno so pripravljeni priskočiti na pomoč. V primerjavi s Slovenci so resnično bolj umirjeni. Ne bi rekla, da so zaradi tega bolj zaprti, le tišji so. Na vseh področjih življenja se držijo načela – ne preveč in ne premalo, temveč ravno prav.« Pri njih še posebej občuduje strpnost do drugače mislečih. »Več prijateljev, ki so prav tako priseljenci, mi je povedalo, da so Švedi tako ustrežljivi, da če vidijo, da nisi najbolj vešč švedščine, takoj ›preklopijo‹ na angleščino in ti z veseljem pomagajo.« Znano je namreč, da Švedi ne glede na svoja leta zelo dobro obvladajo ta razširjen svetovni jezik, zaradi česar se je bilo Sari težko začeti učiti švedsko, glede na to, da se je z znanjem angleščine brez težav znašla vsepovsod. »Tudi z možem sva se najprej pogovarjala v tem jeziku. Nekega dne sem spoznala, da se nikoli ne bom naučila švedščine, če je ne bom začela uporabljati. In od tistega trenutka govoriva samo še tako – z izjemo nekaj mojih priljubljenih slovenskih fraz. Johan me na primer rad vpraša: ›A boš kavo?‹« šaljivo pripomni Sara, ki je švedščino v tem času osvojila do te mere, da ji gre bolje kot angleščina.

Dež in sneg nista ovira

Na Švedskem je pozimi dan zelo kratek. Seveda je pri tem velika razlika med severom in jugom države. Kjer živi Sara, trenutno sonce vzide ob pol devetih in zaide približno ob treh popoldne, zaradi česar imajo vse hiše in stanovanja na okenskih policah luči. Navadila se je tudi na ostrejše vremenske razmere, na katere je bila pred prihodom na Švedsko veliko bolj občutljiva. »Tu se resnično živi z načelom, da ni slabega vremena, so samo slaba oblačila. Dež ni ovira, vsi imajo dobra oblačila, ki so nepremočljiva. Ljudje kolesarijo v službo v vseh vremenskih razmerah, pozimi z gumami s kovinskimi čepki.« Švedi so zelo povezani z naravo, veliko časa preživijo zunaj in se ogromno gibajo. Sara veliko kolesari, plava in teče. Pozimi s tekaškimi copati, ki imajo na podplatih kovinske čepke. »V zadnjih dveh letih je ogromen razcvet doživel šport, ki se imenuje padel in nad katerim je trenutno navdušenih veliko Švedov. Sama se v njem še nisem preizkusila, a se nameravam. Središča za padel rastejo kot gobe po dežju.«

Za Švede velja še ena posebnost – so veliki ljubitelji slaščic. »V državi ne boste našli niti ene trgovine ali bencinske črpalke, kjer ne bi prodajali gumijastih bonbonov, ki jih poljubno izbereš in nadevaš v pripravljeno vrečko ter plačaš glede na težo,« še pravi sogovornica in dodaja, da je to zagotovo povezano s tradicijo sladkanja ob sobotah – »lördagsgodis«. Sobota je namreč dan, ko si otroci lahko izberejo sladkarije in zvečer vsa družina skupaj uživa ob sladkih dobrotah. Ob petkih je dan za tortilje. Družina si jih privošči po službi in ob tem gleda priljubljen kviz na televiziji. »Tradicionalna švedska kuhinja vsebuje veliko rib, krompirja, omak, masla, stročnic, gomoljne zelenjave, mesnih kroglic in podobnega. Zelo rada kuham in pogosto pripravim tudi slovenske jedi. Zelo vesela sem, da je tu veliko trgovin z orientalsko prehrano, kjer prodajajo stvari, ki jih pogrešam iz Slovenije, kot so kokta, cedevita, bajadera in mnoge druge dobrote,« ob koncu še doda Svenssonova. Foto: osebni arhiv