Princesa s poslednjo željo obogatila muzej
Ni vsakomur dano, da bi lahko po telefonu klepetal s princeso, z naslednico kraljeve družine. To je po zaslugi skrbi za ohranjanje spomina na družino Karađorđević uspelo zbiratelju in vsestranskemu ustvarjalcu Aleksandru Stanislavu Jurkoviču oz. Naniju Poljancu. Njegov ljudski muzej s tremi tematsko zaokroženimi zbirkami je od leta 2012 na ogled v Aninem dvoru v Rogaški Slatini. Poljanec pravi, da je muzej, za katerega skrbi, živi muzej. Od odprtja pred desetletjem je bila postavitev deležna že petih večjih prenov. Zadnji je botrovalo presenečenje, ki je s pomočjo pošte pripotovalo iz Palm Springsa v Kaliforniji.
Nanija Poljanca zgodovina Rogaške Slatine zanima že od malih nog. Prvi muzej je bila kar njegova soba. Z leti se je njegovo zanimanje za nove teme le še krepilo. Odkar so predmeti, ki jih zbira, na ogled v domoznanski zbirki oz. tako imenovanem ljudskem muzeju v Aninem dvoru v Rogaški Slatini, je ena od zbirk posvečena kraljevi dinastiji Karađorđević, ki je na Balkanu vladala med letoma 1811 in 1945. Kralj Aleksander je na slovenska tla prvič stopil prav v tem zdraviliškem kraju, ki ga je obiskal leta 1909.
Poljancu je uspelo navezati stike z različnimi člani omenjene družine. Med drugim je spletel poznanstvo s princeso Evo Marijo Karađorđević, tretjo ženo princa Andreja Karađorđevića. Ta princ je bil najmlajši sin kralja Aleksandra in kraljice Marije, rojen je bil leta 1929 v Sloveniji v dvorcu Suvobor, ki je danes znan kot Vila Bled.
Telefon je skoraj pregorel
Zbiratelj in vsestranski ustvarjalec iz Rogaške Slatine se je z Evo Marijo Karađorđević prvič slišal leta 2009. Prijateljstvo z njo je trajalo približno desetletje. »Princesa je bila bolj zaprtega značaja, redkokoga je spustila blizu k sebi. Ko je videla, kaj kot zbiratelj počnem, da bi ohranil spomin na njeno družino, mi je postala zelo naklonjena,« je povedal. Prav zaradi njunega dobrega razumevanja je naslednica te jugoslovanske kraljeve družine ljudskemu muzeju že pred leti podarila frak princa Andreja in še nekaj drugih predmetov, ki so del zbirke.
Znanstvo na različnih celinah je ostajalo živo predvsem po zaslugi telefonskih pogovorov. »Ni osebe, s katero bi se po telefonu pogovarjal tako veliko, kot sem to počel s princeso Evo Marijo. V desetih letih sva vsak na svoji strani slušalke preživela približno 250 ur. Ko je rekla, da bova govorila le na hitro, sva klepetala vsaj petnajst minut. Včasih so med pogovorom minevale ure,« je pojasnil Poljanec. In dodal, da so med Rogaško Slatino in Združenimi državami Amerike potovala tudi pisma.
Foto: Foto Vito
Preberite več v Novem tedniku
