Arhiv NTRC

Kot rojena Savinjčanka, Polzelanka, je v prvi polovici delovne dobe poučevala slovenščino in angleščino v osnovni šoli – najprej na Polzeli, kasneje v II. OŠ Celje in nato v Šempetru. Zadnji dve leti pred odhodom v Berlin je bila svetovalka za angleščino na zavodu za šolstvo. »Moje življenje se je presenetljivo spremenilo, ko so v Berlinu iskali učitelja slovenščine. Zaradi želje po novem strokovnem izzivu sem se prijavila na razpis. Izziv je bil velik, navdihuje in izpopolnjuje pa me še danes. Izkušnje, ki sem jih pridobila kot učiteljica slovenščine in angleščine v osnovni šoli, zdaj s pridom uporabljam, saj imam med učenci tudi otroke, ki doma ne govorijo slovensko. Tako lahko vso didaktiko angleščine kot tujega jezika uporabim pri pouku z njimi,« nam je zaupala Novakova in dodala, da je kljub vsemu pri njenem delu v Berlinu in v Sloveniji ena pomembna razlika. »Otroci tukaj so neizmerno čustveno navezani na Slovenijo, na vse, kar je slovenskega. Prav vsi otroci s slovenskimi koreninami imajo zelo močan čustveni naboj, ki ga pri poučevanju ves čas nagovarjam in spodbujam. Učenje, pri katerem je otrok tudi čustveno vpleten, je veliko učinkovitejše.«

Od študentov do upokojencev

Približno devetdeset udeležencev vseh starostnih skupin – najmlajši so stari dve in tri leta, najstarejši je star 68 let – poučuje vsak teden. »Posebej razveseljivo je, da je nekaj mladih družin, v katerih se partner uči slovenščino v skupini odraslih, medtem ko je v pouk slovenščine vključen tudi že otrok iz te mešane družine. Ena od partnerk se je pred kratkim celo odločila za obiskovanje pouka v dveh skupinah hkrati, da se bo hitreje naučila slovenščino. ›Moram se potruditi, da bom lahko dohajala svojega sina!‹ je bila njena utemeljitev. Takšna motivacija za učenje mi veliko pomeni in je potrditev, da je moje delo učiteljice pomembna spodbuda in podpora družinski slovenščini,« pravi rojena Polzelanka, ki je že v prvem letu poučevanja v Berlinu med ljudmi s slovenskim duhovnikom Izidorjem Pečovnikom – Dorijem zaznala potrebo, da bi se tudi odrasli s slovenskimi koreninami radi učili slovenščino, jezik svojih korenin. Tako so v Berlinu s podporo ministrstva za šolstvo odprli še skupino za odrasle, ki so se ji kmalu pridružili še nekateri partnerji Slovencev oziroma Slovenk. Novica o pouku se je razširila in tako Magdalena poučuje že štiri skupine odraslih, v katerih se slovenščino enkrat na teden uči približno trideset odraslih ljudi, od študentov do upokojencev z različnim predznanjem slovenščine. Trenutno imajo v skupinah odraslih poleg nemške zastopano tudi srbsko, špansko, italijansko, madžarsko, argentinsko, brazilsko, venezuelsko in avstralsko narodnost.

Že tretja generacija

Pred petnajstimi leti, ko je prevzela učne skupine v Berlinu, so bili njeni učenci predvsem otroci in mladina druge generacije, skratka tisti, ki so se rodili v Nemčiji slovenskim staršem. V naslednjih letih so se že začeli v pouk vključevati tudi otroci tretje generacije iz večinoma mešanih zakonov. »V prvih letih je približno polovica učencev slovenščino slišala tudi doma, druga polovica le občasno, predvsem ob obiskih Slovenije poleti, zato je bilo delo v starostno mešanih skupinah, v katerih so se skupaj učili čisti začetniki in govorci slovenščine, izjemno zahtevno,« pravi magistrica znanosti in dodaja, da se v zadnjih letih v pouk vključuje tudi vedno več otrok Slovencev, ki so se v Berlin priselili šele pred nekaj leti in si zdaj počasi ustvarjajo družine. »Tako se je zelo povečal prirast predšolskih otrok, ki slovenščino govorijo tudi doma, in sicer s staršem, ki je Slovenec. To je seveda razveseljivo, saj ti otroci tudi ob vstopu v šolo nadaljujejo učenje slovenščine in se nato pridružijo eni od štirih šolskih skupin, ki so jim na voljo – glede na oddaljenost pouka od njihovega doma.« Berlin je namreč zelo velik, zato je Novakova vesela, da imajo šolske skupine v različnih okrožjih. Tako je družinam ob pogosto zapleteni logistiki – služba in zunajšolske dejavnosti otrok – redno obiskovanje pouka slovenščine nekoliko lažje.

In kako je videti pouk? »Naš pouk je morda nekoliko podoben kombiniranemu pouku, kot ga poznamo v nekaterih manjših podeželskih šolah v Sloveniji. Glede na tako veliko heterogenost šolskih skupin se pri pouku večkrat vzporedno dogaja ›več predstav na več odrih hkrati‹, pri nas frontalnega pouka torej ni. Tudi učbenikov ne uporabljamo, vsa gradiva za vse skupine in podskupine oblikujem sama. Pomembno se mi zdi, da v času pouka vsaj tretjino dejavnosti izvede cela skupina, da otroci pri učenju sodelujejo kljub velikim starostnim in jezikovnim razlikam. To je zelo pomembno za razvoj njihovih socialnih veščin in še lepše se imamo,« pravi.

Vez s Slovenijo

Staršem po njenih besedah pri ohranjanju slovenščine zagotovo ni lahko, zlasti v mešanih družinah, kjer se sporazumevajo v dveh jezikih. Niso namreč redke družine, kjer otrok odrašča v družini, kjer člani govorijo tri ali celo štiri jezike. Takšen primer predstavljata oče Slovenec in mama Španka, ki se pogovarjata angleško, medtem ko otrok obiskuje nemški vrtec. »V večini družin, ki pošiljajo otroke k pouku slovenščine, starši slovenskega izvora z otrokom govorijo slovensko, kar me zelo veseli. Dopolnilni pouk slovenščine starše podpira pri njihovem trudu, da bi otroci odrasli v dvo- ali večjezično osebo. Od njih ne pričakujmo, da bodo takoj odgovarjali v slovenščini, prav tako ne odnehamo z njimi govoriti slovensko, če vedno odgovarjajo v nemščini. Jezikovno znanje otroka je kot ledena gora: mi vidimo samo vrh, pod površjem pa je še veliko več.«

Glede na to, da v Berlinu živi že vrsto let, je letos doživela tudi to, da je triletnika k pouku slovenščine pripeljala njena nekdanja učenka, ki je druga generacija Slovencev v Nemčiji, torej se je že rodila v Berlinu slovenskim staršem. »Zdaj je tako zavedna, da z otrokom govori samo v slovenščini, saj se bo, kot pravi, nemščino naučil v vrtcu. Takšnih primerov družin, ko se slovenščino učijo že otroci tretje generacije, je še več. Moram reči, da imam posebno spoštovanje do mladih Slovencev, ki so se že rodili v Nemčiji in zdaj s svojimi otroki govorijo v slovenščini.«

Kmalu spet gregorjevo

Dopolnilni pouk slovenščine je veliko več kot zgolj učenje jezika, saj ima pomembno vlogo pri ohranjanju slovenskih običajev in kulture. »Vsaka zunajšolska dejavnost, ki poveže otroke različnih skupin, je zelo dragocena. Zelo sem hvaležna, da imamo v Berlinu našega Dorija in slovensko veleposlaništvo, ki ima poseben posluh za skupnost slovenskih družin. Ob začetku letošnjega šolskega leta smo imeli piknik na zelenici pred veleposlanikovo rezidenco, na katerega nas je – kot že večkrat prej – povabil veleposlanik Franc But.«

Zelo priljubljeno je vsakoletno miklavževanje pri Izidorju Pečovniku – Doriju, za katerega so učenci slovenske šole v vseh letih doslej pripravili bogat program v cerkvi sv. Elizabete pri Slovenski katoliški misiji v Berlinu. To je po njenih ocenah vsako leto najbolj obiskana prireditev za Slovence v Berlinu. »Otroci se zelo radi predstavijo svojim družinam, sorodnikom in drugemu občinstvu ter pokažejo, kaj znajo. V preteklih letih smo izvedli dramatizacijo pravljic Kdo je napravil Vidku srajčico, Mojca Pokrajculja, Šivilja in škarjice, Muca Copatarica in številnih drugih.« V času pandemije miklavževanja ni bilo mogoče organizirati, zato so bili toliko bolj veseli miklavževanja lani decembra. Množično so se zbrali na dvorišču Slovenske katoliške misije pred poganjkom najstarejše trte na svetu. Učenci so izvedli kulturni program, v katerem se je predstavila vsaka učna skupina otrok, od najmlajših do najstarejših, od začetnikov do izpopolnjevalcev. Po programu je otroke obiskal in obdaril Miklavž.

Gregorjevo so v Berlinu začeli praznovati na pobudo Izidorja Pečovnika – Dorija, ki ima na ta dan rojstni dan. »Ob njegovi šestdesetletnici smo ga presenetili z našim prvim spuščanjem gregorčkov po reki Spree. Pri organizaciji je sodelovalo tudi veleposlaništvo in doslej smo gregorjevo praznovali že petkrat zapored. Pandemija je to tradicijo prekinila, a jo bomo letos obudili,« ob koncu še dodaja Novakova. (Foto: osebni arhiv)

V Nemčiji po uradnih podatkih živi približno petdeset tisoč Slovencev, od tega naj bi jih v Berlinu živelo približno dva tisoč. Pomembna prvina ohranjanja slovenstva je dopolnilni pouk slovenskega jezika, ki ga financira ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, izvaja pa ga v sodelovanju s tujimi šolskimi oblastmi in slovenskimi skupnostmi v tujini. Prvo slovensko šolo so v Nemčiji ustanovili že leta 1976. Danes je pouk tako za otroke kot odrasle organiziran v Baden-Württenbergu, na Bavarskem, v Severnem Porenju-Vestfaliji, Hessnu in Berlinu.