Arhiv NTRC

»Bila sem ›čist fertik‹«

Spoznala sta se leta 1968 v celjskem Emu. Marjana je takrat štela rosnih 18 let, Frenk je ravno končal služenje vojaškega roka. »V tovarni je bil nanašalec emajla. Seveda mi je bil takoj všeč. Enkrat je med delom zapel refren pesmi od Miše Kovača. Spomnim, se, da sem prišla domov in rekla mami, da bo konec z mano ker sem videla, kako je lep, in da še lepo poje. Popolnoma ›fertik‹ sem bila,« se nasmeji Marjana. Toda v vsem tem je obstajal problem: Frenk je takrat že imel dekle. »V njun odnos nisem želela posegati, zato sem pridno čakala … pol leta! No, on je k sreči nato končal odnos z dekletom in takrat je postal … moj,« doda Marjana. »Sanjala je, da me bo dobila. Nisem se čisto nič namučil,« še z nasmehom doda Frenk. Od takrat sta nerazdružljiva.

Mlada sta odšla v tujino, najprej Frenk, ki je tam dobil drugo službo, za njim je odšla še Marjana. »Iz Nemčije sem ji pisal, naj pride čim prej k meni, saj bom moral naprej v Kanado za nekaj časa. Ko je dobila telegram z mojim sporočilom, je bila naslednji dan že pri meni,« pravi Frenk. »Seveda, saj nisem tvegala, da bi mi ušel,« ga pogleda Marjana. Frenk se je v tujini ukvarjal s sestavljanjem pohištva, delal je tudi v drugih državah sveta.

Vsaka beseda izgovorjena z nasmehom

Njuna življenjska pot ni bila ves čas posuta z rožicami, vendar je bilo pomembno le to, da sta imela drug drugega. Predvsem prva leta v Nemčiji je bilo težko. »Nekaj časa sva bivala v samskem domu, nato sva si našla sobico v hiši, kjer smo si stranišče na ›štrbunk‹ delili vsi stanovalci. In je moral Frenk vedno z menoj v bližnji lokal, kjer je moral vsakič nekaj spiti, da me je počakal, ko sem uporabljala stranišče, saj v tistega v skupnih prostorih nisem nikakor mogla iti,« razlaga Marjana.

Ko sta z leti nekaj privarčevala, sta kupila hišo v Lichu v Nemčiji in tam ostala polnih 24 let. Sredi 90. let sta prišla nazaj v Slovenijo. Frenk je tu ustanovil podjetje, ki se je ukvarjalo s parketarstvom, pred upokojitvijo je nekaj časa delal tudi v Merkshi. Tisti, ki ju poznajo, vedo, da sta živahni duši. Živela sta v Celju, na Planini, v Sv. Štefanu, pred dvema letoma sta se preselila v Podgorje v Celju. »Zdaj sva tu. Imava se super, le tega ne veva, kako dolgo bova še živela,« pravi Marjana. Ves čas našega pogovora je vsaka njuna beseda izgovorjena z nasmehom. »Pomembno nama je, da uživava za svojo dušo, saj vsi živimo samo enkrat,« pravita.

»Odkar pomnim, pojem!«

Njuni znanci, prijatelji in tisti, ki ju spremljajo samo po družbenem omrežju Facebook, zelo dobro vedo, da sta resnično zaljubljena v petje. Marjana vodi Društvo prijateljev dobre volje in petja, ki šteje več kot 400 članov. Je tudi vodja pevske skupine Grofija, ki deluje v sklopu Društva upokojencev Celje. Skupina se redno srečuje na Muzejskem trgu. Na pobudo znane humanitarke Verice Skok je bila ustanovljena tudi pevska skupina v Domu starejših Lipa, kjer Marjana in Frenk s tamkajšnjimi oskrbovanci pojeta vsak četrtek. Delo s starejšimi jima ogromno pomeni. »Lepo je videti, ko so veseli, saj nam druženje vsem pomaga in polepša dneve,« pravita. Njuno društvo ima tudi hišni ansambel, v katerem tudi pojeta. Skoraj ne mine dan, da ne bi bil ansambel povabljen na kakšna praznovanja ali prireditve. »Res uživava v petju. Tudi v plesu. To naju drži pokonci,« pravi Marjana. »Odkar pomnim, pojem. Frenk je pel v mladosti s starši, jaz sem pela pogosto s svojo mamo. Tudi v moji družini je bilo kar nekaj glasbenikov,« doda Marjana.

V zdravilišče in na plesišče

Vsako leto najmanj trikrat Marjanino in Frenkovo društvo organizira potovanje za svoje člane v Bosno in Hercegovino. Za poln avtobus članov društva se takrat razvaja v zdravilišču Banja Kulaši, ki je znano po zdravilni vodi. V tem kraju sta Marjana in Frenk spletla številne prijateljske vezi, zato – ko se pripelje avtobus s celjskimi oznakami – krajani in zaposleni v zdravilišču že dobro vedo, da se bosta petje in dobra volja kar nekaj dni razlegala po zdravilišču in ulicah omenjenega kraja. Plesa takrat prav tako ne manjka.

Zaradi prijateljev in tudi sama v lastni režiji pogosto odpotujeta v Bosno in Hercegovino. A ne samo zaradi prijateljev, ampak zaradi humanitarnosti. Med letom namreč zbereta oblačila in obutev od znancev, nato stvari v njihovem imenu odpeljeta v Bosno in podarita socialno šibkim. »Veste, da so nama nekateri tudi očitali, da te stvari prodajava. Ne moreva verjeti. Bolj dober si, bolj te vlečejo po zobeh. A to najine dobrote ne bo omajalo,« doda Marjana.

Bistvo je druženje

Na družbenem omrežju je predvsem Marjana izredno dejavna. V bistvu svoje zapise na Facebooku dojema kot delo. »Vsako jutro si vzamem vsaj uro ali dve, da svojim članom napišem kaj lepega, jim voščim za rojstne dneve in praznovanja. V veselje mi je, da lahko to storim zaradi ljudi,« pravi in v isti sapi doda, da od Facebooka ni odvisna.

»Znam odložiti računalnik in telefon, ne nazadnje vsak dan greva kam na druženje ali pevska srečanja in takrat razumljivo nisem na družbenih omrežjih. Tudi organizacija srečanj in potovanj za člane terja čas,« doda. S člani se redno srečujejo, vsak mesec pripravljajo tudi piknike. »Bistvo je, da se družimo in da se imamo lepo. Vsak mesec si izberemo neko turistično točko, povabimo člane in se družimo, pojemo in plešemo,« razloži Frenk.

Od kod njuna energija?

Za vse, ki ju poznajo, je skoraj neverjetno, kako dejavno življenje imata. V odgovoru na vprašanje, od kod jima toliko energije, še enkrat ponovita, da se živi samo enkrat. »Žene naju veselje do druženja. Če nekomu, še posebej starejšim, ki so pogosto osamljeni in potrebujejo družbo, polepšaš dan, to tudi naju napolni z energijo. Imava rada ljudi, čeprav velikokrat dobiva po ›smrčku‹,« pojasni Marjana.

S tem misli tudi na sicer redke komentarje na družbenem omrežju, kjer gre marsikomu v nos tudi to, da je iz njunih objav razvidno, da uživata sleherni dan. »Mislim, da nama marsikdo zavida. Prijatelji nama tudi pravijo, da je nekaterim tudi težko, ko vidijo, da se imava lepo. Pa saj se nimava lepo samo midva, ampak tudi tisti, s katerimi sva. Na družbenih omrežjih objavim fotografije z naših srečanj, da komu polepšam dan ali ga privabim, da se nam pridruži. Če kdo take objave ne želi videti, ga nihče ne sili, da mora gledati, kaj počnemo, nato pa nam to zavidati. Nekateri dajejo tudi neprimerne opazke. Včasih me te stvari prizadenejo in so – priznam – tudi boleče, ampak jih v sebi nekako predelam. Nikoli nisem nikomur ničesar zavidala. Vesela sem za vsakega, še za tistega, ki me tako razjezi. Vem, da ne želim nikomur slabo. Nama je pomembno predvsem to, da sva dobra zase in za druge,« pojasni Marjana.