RP

Ob olimpijskih igrah, ki se iztekajo v italijanskih Dolomitih, s(m)o se mnogi spomnili na olimpijce, ki so pred 70 leti zastopali barve takratne Jugoslavije. V jagodni izbor tistih, ki so lahko nastopili na olimpijskih igrah v Cortini d'Ampezzo leta 1956, se je uvrstila Amalija Belaj Arbeiter. »Ponosni smo, da smo imeli že pred 70 leti športnike, ki so navdihovali,« so ji pred dnevi čestitali iz Olimpijskega komiteja Slovenije in čestitki priložili praktično darilo, je ponosno opisala. »Vetrovko sem sicer spet dobila premajhno, a sem jo uspela zamenjati,« opiše Malčka, kot ji pravijo Celjani.

Osebni arhiv

Že pred sedmimi desetletji so ji na pot v Dolomite dali prekratke pumparice. »Če dobro pogledate fotografijo, boste videli, kje so mi jih nato 'štukali',« smeje pripoveduje olimpijka in pokaže na črno-belo fotografijo še ne dvajsetletnice, ki je tekmovala v teku na smučeh.

Zlomljena smučka, zvin noge – z vsem se pride do cilja

Na fotografiji še ne opazimo drugega, pomembnejšega detajla, ki se je dogodil kasneje – Malčka je do cilja na olimpijskih igrah prisopihala z zlomljeno smučko. »Bil je tek na tri kilometre mešano. Imela sem številko 19. Po vzponu je sledil spust, pred mano na progi pa so se že tri tekmovalke pobirale. Ko je ena padla, je padla naslednja, ki se ni mogla ustaviti. Nato se je vanju zaletela že tretja. Jaz sem to videla in zavila desno v sneg. Pod snegom se je skrivala veja, ki je seveda nisem videla, in smučka je počila. Ko sem jo potegnila iz snega, je samo še visela z noge. Malo naprej ob progi je bil Janez Pavrič, ki me je spodbujal, da sem najboljša od Slovencev. Ni mi pa mogel pomagati, da bi denimo zamenjala smučko. 'Vleci, dokler bo šlo,' mi je zaklical. No, pa je šlo kar do konca.«

Osebni arhiv

To še niti ni bilo najhuje, kar se ji je zgodilo v bogati športni karieri, ki ni bila povezana le s snegom, temveč tudi z atletskimi stadioni. »Enkrat je bil za prvi maj na Okrešlju slalom. Tam sem si zvila nogo. Ko sem se vrnila, sem šla k zdravniku in dobila mavec. Bilo je v nedeljo. Trener atletike, ki sem jo tudi trenirala, je rekel, da mavec bom pa morala dati dol, ker moram v soboto v Ljubljano na tek ob žici. Ker me res ni več bolelo, sem si odstranila mavec in šla na tekmo. Takrat so me sotekmovalke dobro poznale, ker sem bila državna prvakinja, in kar niso upale veliko narediti. S povezano nogo sem tekla, zadnjih sto metrov pa sem malo potegnila, da sem nam spet prinesla prvo mesto. Petkrat smo Celjanke zmagale na teku ob žici,« se spominja.

Močna in odločna

Dobro so jo poznale tudi evropske, ne le domače športnice. »Spomnim se, kako smo se pred neko tekmo v sobi dekleta smejala. Iz sosednje sobe je začela po steni tolči ena od takrat najboljših italijanskih smučark, češ naj damo mir, jaz pa sem ji tolkla nazaj. Nakar Italijanka pride razkačena v našo sobo. Prijela sem jo in jo večkrat vrgla na posteljo. Od nekdaj sem bila močna. Na 'pavrih', od koder sem prišla, smo morali vse delati. Tudi drva žagati in podobno. No, mislila sem, da mi je močno zamerila, namesto tega pa me je naslednji dan povabila, da gremo skupaj malo po mestu. Še v slaščičarno me je povabila. Pa eno revijo je kupila, da smo jo lahko vsa dekleta listala. Naslednji dan, ko je bila tekma, je imela startno številko tik za mano. Dohitela me je, a naprej ni šla. V bistvu me je priganjala, spodbujala, da sem bila druga, ona pa je bila prva. Brez nje takrat ne bi stala na stopničkah.«

Olimpijski nastop nagrajen s tremi plačami 

Šport je Amalijo ponesel v mnoge evropske države, na številna smučišča in stadione. Vsaka tekma je bila nekaj posebnega. Skoraj na vsaki je prejela kakšno medaljo in praktično nagrado. »Ure, porcelan, blago, jedilni pribor … Včasih je bila pred tabo miza z nagradami in si si lahko izbral, kaj ti pride najbolj prav. Najbolj se spomnim rjave potovalke, ki mi je zelo prav prišla. Za nastop na olimpijskih igrah smo dobili tudi za dve ali tri plače denarja. Vse mogoče sem takrat kupila,« se spominja naša edina še živeča olimpijka iz leta 1956. »Tudi oblekli so nas lepo. Dobil si plašč, kostim, puloverje, kape, rokavice. Skoraj v istih barvah so imeli oblačila Rusi. Ko sva šli z Maro Rekar v mesto, so naju ljudje začeli ustavljati in prositi za avtograme. Zamenjali so naju za Rusinji! Pa sem rekla Mari, dajva, nekajkrat se podpišiva, nato pa zbeživa.«

Andraž Purg

A kako je sploh Malčka iz Doblatine, strmega hriba na drugi strani Celjske koče, prišla do olimpijskih iger? »Doma sem bila na res strmem hribu. Na kmetih, 'pavrih', kjer nas je bilo devet otrok. 'Spufani' smo bili. Edine smuči, ki smo si jih lahko privoščili, so bile doge. Ko je kak sod razpadel, smo dogo spredaj ošpičili, dali gor jermen in smo šli po klancu navzdol. Milan Božič, novinar Novega tednika, je takrat, ko sem se vrnila z olimpijskih iger, članku dal celo naslov Malčka je začela na dogi.« Z dogami se je večkrat pripeljala kar do šole. Na pot ima prijetne spomine tudi zato, ker je večkrat srečala svetovno popotnico ter pesnico in pisateljico Almo M. Karlin, ki je na Svetini imela vikend. »Vedno mi je dala kakšne bonbone in me povprašala, kako je kaj v šoli. Prijazna je bila,« se spominja. Prve prave smuči, ki jih je imela, so bile šolske. Učiteljica ji je ob tem podarila še pumparice.

Osebni arhiv

Sindikalne igre so Malčko izstrelile med športno elito. »Na Golteh sem bila med 90 ženskami prva v veleslalomu. Takrat sem imela 17 let. Eden glavnih organizatorjev me je vprašal, kako mi je to uspelo. Odvrnila sem mu, da sem domač izdelek, ker smo pač doma na hribih. Poleti smo tekali po hribu za ovcami, pozimi smo se smučali z dogami.« Kako pa ste se takrat pripravljali na olimpijske igre, vprašam. »Pred olimpijskimi igrami so fantje imeli priprave na Švedskem, ženske pa smo dobile le teden dni priprav na Pokljuki. Tam so nas izbirali, katera bo šla na olimpijske igre. Proga je bila izredno slaba, polna kamenja. Vseeno sem na cilj prišla druga in tako so me izbrali za olimpijske igre.«

Ohceti še bodo, olimpijske igre pa so samo ene

Doma nad tem sploh niso bili navdušeni. »Pokojna mama mi je rekla, 'boš pa ja doma ostala, ko imamo ohcet'. Takrat se je ravno ženil brat. Pa sem ji rekla, 'nas je devet otrok, kaka ohcet bo še že, olimpijske igre so pa samo ene'.« Je vsaj okolica bila navdušena, še pobaram. »Eh,« zamahne. "Takrat niso vsi vedeli, za kaj pri športu gre. Spomnim se leta, ko smo šli na Jožefovo, to je 19. marca, v Italijo na tekmo. Debelo so me gledali, kam grem, ker pri nas ni bilo več snega. Ali ko sem tekala na Celjsko kočo; moj rekord je bil 37 minut. Nekateri so komentirali, kam vendar divjam. Jaz pa sem jim odvrnila, kaj te pa briga. Kaj čem, če niso vedeli, čemu treniram.«

Njeni treningi poleti so bili tek za ovcami po strmem hribu, pozimi pa spust z dogami iz vinskih sodov do šole. Njena bojevitost ni poznala meja – z zlomljeno smučko je na olimpijskih igrah kot 32. pritekla do cilja.

Po rojstvu hčerke je Amalija športno kariero odložila v kot, še dandanes pa šport aktivno spremlja. »Z vsem sem na tekočem,« poudari. Med kupom fotografij, ki spominjajo na njene športne dosežke, se zasveti tista iz leta 1984, ko je v celjskem parku nosila olimpijsko baklo. Pa še ena, ko se je fotografirala s Petro Majdič. Ob obletnici olimpijskih iger je kot ena redkih še živečih in nadvse zgovornih takratnih olimpijk celjska 90-letnica opravila številne intervjuje (ogromno podrobnosti z evropskih tekem se še danes v živo spomni), konec januarja pa je v Celju skupaj z drugimi olimpijkami delila nagrade športnikom leta. Svojih nagrad ima cel kup. Vsaka nosi zgodbo in čisto vsaka je posebna. 

ROZMARI PETEK