Srečo so našli v sedlu sredi Kozjanskega
Marsikateri Slovenec si morda po tihem želi hiško ob morju. Zato je še toliko bolj presenetljiva odločitev družine Šergon, ki je življenje na Obali raje zamenjala za bivanje na griču sredi Kozjanskega. Starša in štirje otroci so navdušeni, ker njihov dom obkrožajo polja, travniki in gozdovi. Osrečujejo jih dobri medsosedski odnosi in občutek sprejetosti. Nasmeh na usta jim narišejo tudi njihove živali. V poslopju blizu hiše, ki so mu nadeli ime Rubinov hlevček, med drugim kraljujejo trije poniji in en konj. Otroci ogromno časa preživijo zunaj. Ustvarjalni so tako na likovnem kot na glasbenem področju. Kadar poprimejo vsak za svoje glasbilo, lahko sestavijo družinski ansambel. Nič čudnega torej, da za kratkočasenje sploh ne potrebujejo televizije.
»Žena je potrebovala približno pet let, da me je prepričala, da smo se s Primorske preselili na Kozjansko. Ko sva to novico sporočila staršem, so bili res presenečeni,« je pripoved začel Borut Šergon. In pojasnil, da se vsakodnevno življenje na Obali razlikuje od idiličnega tedna, ko ljudje ob šumenju valov preživljajo svoj dopust. Večina Primorcev se namreč poleti od desete ure dopoldne do večera skriva pred soncem. Njihov vsakdan zaznamuje gneča na vsakem koraku. Pozimi, ko je sicer ob morju topleje kot na celini, jim težave povzroča burja.
Polono Šergon je k selitvi nagovorila želja, da bi imela družina okoli svoje hiše dovolj prostora. V istrski vasici Babiči, kjer se pročelja domov skoraj dotikajo drug drugega in kjer sta si z Borutom dom ustvarila po poroki, se je namreč počutila, kot bi bila ujeta v kletki. Poleg tega domačini niso bili najbolj navdušeni nad tem, da so Šergonovi doma hoteli imeti nekaj živali. Brskanje po spletnem oglasniku ju je pripeljalo do zamisli o selitvi na Kozjansko. Kot pravita, je podnebje v okolici Podčetrtka zelo podobno tistemu na Obali. Le zime so na Kozjanskem nekoliko hladnejše.
»Kot da smo v nebesih ...«
Hišo v naselju Dobležiče sta zakonca kupila leta 2013. Načrtovala sta, da se bo družina vanjo preselila šele takrat, ko bo dom celovito obnovljen. Borutu, ki se je že na Primorskem ukvarjal z informatiko v tamkajšnjih hotelih, so v Termah Olimia ponudili podobno delovno mesto. Ker so ga v svojih vrstah želeli takoj, se je družina s štirimi otroki na Kozjansko preselila veliko hitreje, kot je nameravala najprej. Do lanskega maja je vseh šest družinskih članov živelo v najetem stanovanju, velikem petdeset kvadratnih metrov. »To je bil za nas kar podvig. Zdaj ko smo na svojem, se nam zdi, kot da smo v nebesih,« je opisala Polona, ki se med drugim ukvarja z lektoriranjem in s pisanjem prispevkov za krščanske medije.
Kako so selitev doživljali otroci? Najstarejša hči Klara je bila v šolo v Lesičnem vpisana že, ko je družina živela še na Primorskem. Krajše obdobje do selitve se je šolala na domu. Ko je s staršema, z bratoma in s sestro Dobležiče obiskala za približno teden, se je pridružila otrokom Osnovne šole Lesično. »Zelo lepo so me sprejeli. Ena od prijateljic je vedno komaj čakala, da sem prišla. Nato sem se v razred normalno vključila proti koncu drugega razreda.« Drugi otroci, ki so še mlajši, so prav tako prvi razred začeli obiskovati v omenjeni šoli.
Foto: Andraž Purg - GrupA
Preberite več v Novem tedniku
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
