Mateja J. Potočnik

Četrt stoletja je minilo, odkar je glasbena druščina štirih »pjebov« iz okolice Dobrne prerasla v narodno-zabavni ansambel Modrijani, ki je v teh letih postal nacionalna blagovna znamka na nivoju Avsenikov in Slaka. To pa ne bi bilo mogoče brez Petra Švaba, očeta frontmana ansambla, Blaža; marljivi poštenjak je v vsakem trenutku neomajno podpiral sina in njegovo skupino, kjerkoli je že bilo treba. Prevoz na gasilsko veselico na drugem koncu slovenskega podeželja? Hajd v kombi! Kredit za ozvočenje in inštrumente? Takoj na banko! Rokoborba s pijanim težakom, ki moti koncert? Aufbiks! »Za koga pa, če ne za svoje otroke,« se nasmehne predani oče Blaža in Miha. Tudi po zaslugi ata Modrijana, kot mu rečejo, je ansambel še dandanes v prvi vrsti – velika družina.

Nič čudnega, da je vaš sin Blaž zvezda narodno-zabavne glasbe, saj sta bila muzikanta tudi vi in vaš oče. Kako resno ste se sami ukvarjali z glasbo?

Kakšnih petnajst let sem igral v folklorni skupini, pa na kakšni poroki, dlje pa nisem segel. Zato pa je bil moj ata pravi vaški godec, vsako soboto je kje igral; mislim, da je Blaž večji del talenta in želje dobil od njega. Ta fant je pel, še preden je znal govoriti. Jasno se spomnim, kako sem ga na morju še kot malčka nosil na ramenih in je ves čas nekaj prepeval in brundal. Tako da se je hitro videlo, da ima veselje in posluh.

Na spletu sem zasledil fotografijo, na kateri igrata vsak na svojo harmoniko. Ste ga tudi sami učili?

Niti ne, jaz sem bil samouk in se nisem preveč vtikal v njegovo igranje; on se je harmonike naučil v glasbeni šoli. Raje sva sem in tja skupaj raztegnila meh in družno zaigrala kakšno pesem. Na primer Mi se imamo radi ali Na planincah, nič zahtevnega. Sčasoma se je njegovo navdušenje nad glasbo samo krepilo in tako sem mu pomagal spraviti skupaj njegov prvi otroški ansambel Ostržki, v njem je igral harmoniko. Ko je Blaža počasi zaneslo v petje, se je pojavil bratranec Rok, nakar se je pridružil še Peter Oset, nazadnje pa še njegov brat Franjo – in tako se je začela zgodba Modrijanov.

Sašo Radej

Ti začetki so bili menda silno skromni. Po kakšnih prizoriščih in za kakšne priložnosti so tedaj fantje nastopali?

Najprej sem jim uredil nastope v gostilni svoje sestre v Novi Cerkvi; kadar je imela pri sebi kakšno družbo, me je poklicala, češ naj jih pripeljem in bodo nekaj malega zaslužili. Tedaj sem jih naložil v avto, v prtljažnik pa majhna zvočnika in mešalno mizo, ki sem jih kupil zanje, in smo šli.

Koliko so bili tedaj stari?

Dvanajst, trinajst let, otroci torej. Pa niso imeli nič kaj dosti treme, temveč so se kar takoj nekako znašli. Tedaj so z menoj že šli na prvo ohcet in sem jih tam vključil v svoj nastop. Tako so rasli in skupaj smo šli, kamor je bilo pač treba iti: na srečanje vaških muzikantov na Paškem Kozjaku, pa na Pokaži, kaj znaš na Dobju pri Planini – tam jih je opazil pokojni novinar Tone Vrabl in napisal prvi članek o ansamblu, čeprav so zasedli šele sedmo mesto. Spomnim se, kako sem šel tisti teden v trafiko po Novi tednik in kako ganjen sem bil; tako lepo je napisal, da sem se s časopisom v rokah ustavil na ulici in Vrablov zapis prebral petkrat zapored. Nekje sem staknil njegovo številko in ga poklical, da se mu zahvalim. Odtlej smo bili prijatelji: prav Tone si je pozneje za njihov tradicionalni letni koncert izmislil ime Noč Modrijanov.

Kdo je sicer prišel na zamisel o takšnem koncertu?

Jaz. Rekel sem fantom, da bi nekaj naredili na Dobrni. In smo; tista prva Noč Modrijanov je zame še vedno ena najboljših, če ne kar najboljša. Vsekakor imam nanjo nepozabne spomine. Pa tudi na to, kako sem pred prireditvijo lastnoročno lepil plakate po vsej občini. Nič mi ni bilo težko in še danes mi ni! Seveda pa brez pomoči nikoli ne bi šlo – tedaj so nam na primer veliko pomagali gasilci in moje folklorno društvo.

Če se vrneva k prvim nastopom in članku Toneta Vrabla – ta zapis se je izkazal tako rekoč za odločilno spodbudo, mar ne?

Tako je. Prebral ga je namreč legendarni Brane Klavžar in mi na Holceriji v Vitanju ponudil, da fantom pomaga. Res je bilo lepo – fantje so igrali, tam smo bili njihovi svojci, pa še vsi sosedje so prišli … In se s Klavžarjem, s katerim sva se na videz poznala, srečava pri šanku, kjer mi on reče: »So to tvoji pjebi? Iz časopisa sem slišal zanje; če si za, bi jim napisal dve pesmi.« In jim je res – Pepelko in Daleč je dom. Z njima so leta 2001 osvojili Šifrarjevo plaketo za najboljšo večglasno vokalno izvedbo na festivalu Vurberk.

Mateja J. Potočnik

Kaj je ta preboj takrat pomenil za vas?

Ah, to je bilo noro. Vedeti morate, da smo vsi iz srca navijali za te naše fante – vsi, od staršev do sosedov, celotna skupnost. Ko so nastopali v Vurberku, je šla z njimi vsa vas, od prve do zadnje hiše. In ko so dobili tisto nagrado, je bil to tak ponos, da ga je težko opisati. Moj stric, tedaj že starejši človek, je ob vrnitvi pričakal Blaža ves objokan od sreče; za nagrado mu je podaril lonec domačega medu in mu rekel: »Da boš lažje pel!« Vsi smo bili od nekdaj zaljubljeni v narodno-zabavno glasbo, in da so ti naši otroci v njej tako dobri, to nam je bilo v največje veselje. Jaz sem od nekdaj imel rad večglasno petje in tako mi je bilo priznanje iz Vurberka še posebej ljubo.

Kako pa so v vsega nekaj letih od tistih otroških začetkov v sestrini gostilni prišli do tako visoke ravni?

Tedaj, na samem začetku, je pel samo Blaž, potem pa so začeli ob približno istem času vsi mutirati in se je Blažu glas malo znižal, Roku pa zvišal in smo ugotovili, da naenkrat tudi Rok super poje – do takrat je držal usta zaprta. Ko se je pridružil še Franjo, ki je velik pevski talent, je pričel kar sam od sebe peti tretji glas. In tako Petru ni preostalo drugega, kakor da se nauči basirati – samo ta glas je bil še prost. Pa je vadil in vadil in se trudil tako, da je večkrat tudi bruhal od napora. Ker to ni njegov naravni glas. Vendar mu je s trdim delom imenitno uspelo in tako so lahko začeli peti štiriglasno, kar je še danes zaščitni znak Modrijanov.

Kdo se je domislil imena skupine?

To pa je bilo takole: ker so, kot rečeno, vsi sočasno mutirali, smo za nekaj časa prekinili z nastopanjem, toliko, da bi se jim glasovi vzpostavili in si ne bi kdo napravil kakšne škode. Nekako po osmih mesecih so prvič spet igrali na otvoritvi neke trgovine tukaj blizu; zaradi dolgega premora so bili pred nastopom malce živčni in so se nekaj zbadali, pa je Peter rekel: »Kako smo vsi mi modri!« In so se nam vsem prižgale žarnice v glavah. Jaz sem si jo prej dolgo razbijal z iskanjem imena, a zaman. Ves čas pa sem imel v mislih nasvet nekega prekaljenega muzikanta, naj bo ime ansambla kratko in preprosto. Tako smo se na tistem nastopu dogovorili, da bi bili Modrijani.

Vi ste bili torej ves čas nekakšen dobri duh, ki je skrbel, da je vse teklo, kot je moralo. Kako vse ste pomagali ansamblu?

Najprej predvsem kot voznik, ker so bili v tistih letih seveda še vsi premladi za vozniški izpit. Imel sem golfa, kupil sem prikolico in jo opremil z napisom Modrijani ter vozil njih in vso opremo – na vaje, snemanja, nastope, na radijske postaje, intervjuje … Kupil sem prvo ozvočenje in tudi nekaj inštrumentov; Franjo je sprva igral kitaro, ampak je rekel, kako fino bi bilo, če bi še oni imeli pravi kontrabas. Z ženo sva najela manjše posojilo in šla v trgovino. Pojma nisva imela, katerega naj vzameva, samo kupila sva prvega, ki nama je bil všeč, in mu ga odnesla na nastop. Še isti večer je zaigral nanj. No, ta kontrabas ima še sedaj in izkazalo se je, da je najboljši od vseh. Moram pa poudariti, da so veliko pomagali tudi drugi starši, tako Rokova starša kot Franjeva ter Petrova mati in oče, ki je bil prav tako glasbenik, in to odličen.

Torej ste pri Modrijanih šofer, telesni stražar, tonski tehnik, menedžer …?

Tako nekako. Pri meni so vsa oprema in oba kombija in skrbim, da je vse brezhibno. Grem praktično na vsak koncert, kadar pa se zaradi višje sile zgodi, da ne morem, vso noč ne spim. In kot ste rekli glede menedžerskega dela, za veliko večino koncertov se dogovorim jaz, naredim pogodbo in se dogovorim za plačilo. Svojčas sem sicer razmišljal, da bi najeli menedžerja od zunaj; tedaj so me ljudje sami klicali po telefonu in obljubljali vse mogoče. Pa mi je Zdravko Geržina, znan organizator največjih prireditev po Sloveniji, pametno svetoval: »Vprašaj vsakega od teh, ki te cukajo za rokav, ali je pripravljen podpreti ansambel s 30.000 markami za nakup ustrezne opreme.« Tako sem naredil – in vse tiho je bilo. Tako sem za finančno in organizacijsko plat še naprej skrbel sam. Pri čemer nikoli nisem iskal dobička zase, vse sem delal zastonj, vlagal sem svojo plačo in prihranke; točno tako, kot je rekel Zdravko. Šele zdaj si vzamem nekaj za stroške.

Preberite več v Novem tedniku!