Celjanka Mateja Mikša dela v Bruslju že 18 let
Tako kot vsako poletje so bili nedavni dopustniški dnevi Mateje Mikša čas za počitek in odklop od napornega delovnega ritma, ki ji že 18 let kroji življenje v tujini. Privoščila si je nekaj dni uživanja v prekmurskih termah, kjer jo okolje spominja na njej ljubo Alzacijo, kamor hodi vsak mesec službeno, ko so v Strasbourgu plenarna zasedanja Evropskega parlamenta. Sicer pa je njeno življenjsko okolje Bruselj, kjer dela za delovno skupino Evropske ljudske stranke, največjo politično skupino Evropskega parlamenta. Ko pogovor nanese na strokovne izraze pri njenem delu, ima Mateja kar malo težav, saj se večino dni v letu pogovarja v angleščini in francoščini. Na srečo se ji doma ni treba ukvarjati s temi temami in čas v rojstnem Celju je namenjen druženju s starši ter srečanjem s prijatelji in sorodniki. In opravilom, za katere sicer v Belgiji ni priložnosti.
»Pomagala sem v domačem vinogradu in pri prenovi hiške ob njem. Uživala sem pri zalivanju vrta in pobiranju pridelkov. Fizično delo mi ustreza, saj je čisto drugačno od tistega v službi,« pripoveduje simpatična sogovornica, ki se poleti domov vselej pripelje z avtom, da lahko nato naloži številne dobrote z domačega vrta in se oskrbi s slovensko zalogo hrane. V daljnem Bruslju, kamor sta jo leta 2003 odpeljali vedoželjnost in želja po novih izkušnjah, je namreč težko dobiti zelenjavo, pridelano na toplem soncu in z okusom po domačem. Ko se s polnim prtljažnikom dobrot vrne v Belgijo, razveseli tamkajšnje prijatelje z okusno večerjo in z ne čisto običajnimi darili: s česnom in čebulo.
Želja po adrenalinu
Po diplomi iz filozofije je delala v srednješolskih knjižnicah v Celju, a njen nemirni duh si očitno ni znal predstavljati, da bi to počela desetletja. Slovenija je leta 2004 vstopila v EU in že leto prej so v Evropskem parlamentu začeli zaposlovati ljudi iz takratnih desetih novih držav članic. Najprej je Mateja dobila službo za leto dni in tako kot se je zgodilo mnogim, ki so prišli v novo razgibano okolje številnih priložnosti, se je to leto raztegnilo v nedoločen čas. »Delo je zelo zanimivo, toliko se dogaja in človeka vse to potegne vase. Želela sem tudi sama nekaj prispevati k vsemu skupaj. Res pa je, da to ni delo za vsakogar. Od desetih zaposlenih na začetku nas je danes ostalo šest. Ni nam bilo lahko, vrženi smo bili v vodo in morali smo plavati. Mogoče je bilo prisotnega tudi nekaj dokazovanja sebi in drugim, da zmorem in da Slovenci ne obupamo kar takoj,« se spominja začetkov sogovornica, ki pravi, da moraš biti priden in če se potrudiš, dobiš nove priložnosti.
Po izteku prvega leta se je prijavila na razpis za novo službo. Že takrat ni bilo enostavno rešiti vseh preizkusov za sprejem, zdaj je še precej težje, saj je konkurenca ogromna, mest pa malo, pravi Mateja. In v kolikšni meri so pri tem pomembne zveze in poznanstva? »Če si uspešen na teh preizkusih, ni nujno, da službo res dobiš, pomembna so priporočila in izkušnje s prejšnjih delovnih mest.«
Spremembe so njena stalnica
V minulih letih je zamenjala kar nekaj delovnih mest in dodobra spoznala delovanje parlamenta. Zato ve veliko stvari, pozna različna področja in lahko nudi strokovno pomoč novim poslancem, ko pridejo v Bruselj. Sicer pa je v evropskih ustanovah zaželeno, da ljudje ne ostanejo vse življenje na enem delovnem mestu, ampak da zamenjajo službo vsakih nekaj let. To Mateja očitno upošteva.
Na začetku je bila zaposlena v Evropski ljudski stranki (ELS), kamor se je nazadnje vrnila. Delala je na področju verskega dialoga, kasneje je bila pomočnica generalnega sekretarja ELS, se v parlamentarnem odboru ukvarjala s področjem kulture in izobraževanja, kjer ugotavlja, da je bilo veliko narejenega za izboljšanje izobraževanja mladih, zlasti na področju programov Erasmus. Od tam je šla v prevajalski oddelek v okviru Sveta Evrope, kjer ni ostala dolgo, saj se ji je delo zdelo preveč umirjeno. Po letu se je vrnila v parlament v službo podpredsednikov Evropskega parlamenta in kvestorjev, kjer je ostala pet let. »Delo je bilo zelo zanimivo, pripravljali smo osnutke dnevnih redov za plenarna zasedanja parlamenta, kar je pomenilo ogromno usklajevanj z vsemi političnimi skupinami, da smo se dogovorili, katera poročila bodo uvrščena na naslednji dnevni red zasedanja.« Ponosna je, da je v tem času sodelovala tudi pri ustanovitvi odbora za obravnavo in preprečevanje nadlegovanja na delovnem mestu v okviru parlamenta. »Začeli smo reševati določene primere, zato delo v tem odboru ni bilo ravno prijetno. Prizadene te, ko vidiš, kaj se dogaja. Primerov spolnega nadlegovanja ali nasilja nismo imeli, a so bili primeri psihičnega nasilja. Tudi nekaj sankcij je bilo izrečenih na osnovi obravnav.«
A ker je pogrešala parlamentarno delo, za katerega pravi, da je njena prva ljubezen, se je vrnila v delovno skupino ELS, kjer strokovno pomaga pri delu sedmih parlamentarnih odborov, kar ji je všeč zaradi raznolikosti dela.
Foto: SHERPA
Preberite več v Novem tedniku
