Arhiv NTRC

Pomladno-poletni meseci pred 29 leti so bili zelo napeti. »Politične razmere so bile težke, vsega tega se ljudje niti niso zavedali,« se danes spominja Jože Zupančič, ki v tistem času ni bil le ravnatelj šole, ampak se je tudi udejstvoval v politiki. Na prvih večstrankarskih volitvah aprila 1990 je bil namreč izvoljen za delegata oziroma poslanca Skupščine RS v zbor združenega dela, ki ga je nato tudi vodil. V tem zboru so bili delegati iz gospodarstva, šolstva, kulture, sociale, zdravstva, kmetijstva, obrti, državnih organov in vojske.

Dogajanja od 14. aprila 1990 do 8. decembra 1992 je v obliki dnevnika zapisal v svoji knjigi Med šolskimi in poslanskimi klopmi. Tisti dnevi niso bili napeti le v državi, se spominja, ampak se je moral soočiti tudi z desetdnevno stavko dijakov zadnjih letnikov šole, ki niso želeli več mature in niso prišli v šolo. V času usmerjenega izobraževanja namreč ni bilo zaključnega izpita in njegovi ponovni uvedbi so se dijaki upirali. Nazadnje je prišlo do kompromisa in imeli so polovično maturo.

Olajšanje po napetih dnevih

Še bolj usodno je bilo takrat dogajanje v skupščini in drugih organih, kjer so bile priprave na sklepno dejanje osamosvojitve na vrhuncu. Po sprejemu in razglasitvi deklaracije o neodvisnosti in temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije 25. in 26. junija 1991 se je začela desetdnevna vojna.

Ko so se nato 11. avgusta takratni najpomembnejši slovenski državniki srečali na Koroškem pri Najevski lipi, je bilo to izpeljano v duhu velikega olajšanja, da se je vse dobro končalo. Sogovornik, ki se je z ženo udeležil prvega tovrstnega dogodka pri najdebelejši znani lipi na Slovenskem, se spominja izredno sproščenega vzdušja. »Bil je to čas tik po osamosvojitvi, prepirov med strankami še ni bilo, vse je bilo zelo spontano. Ljudje iz občine Črna na Koroškem in iz Mežiške doline so pripravili to srečanje. Prišli smo vsi, ki smo bili takrat v Sloveniji na odgovornih političnih položajih. Pri lipi je bilo veliko zbranih, ljudje so nas lepo sprejeli. France Bučar je imel navdušujoč govor. Skoraj deset ljudi je bilo treba, da smo objeli lipo. Nato smo šli na kosilo na eno od kmetij, kjer je bilo vzdušje še lepše, Lojze Peterle je igral na harmoniko, Dušan Plut na glavnik, vsi smo peli … Kogarkoli bi vprašali iz tistega časa, bi rekel, da je bil to takrat eden najbolj prijetnih dnevov.«

»Saj se ne bo prijela«

Ko je bilo slovesnosti konec, so gozdarji v čebrih prinesli sadike lip in udeležencem ponudili, naj jih vzamejo za spomin na prvo srečanje. »Z ženo sva vzela sadiko, saj sva že imela v mislih, da jo bova lahko posadila ob hiši, kjer je nekaj vrta. A gozdar je bil malo navihan in je dejal, češ da se nobena ne bo prijela. Žena je vztrajala in hotela vedeti, na kakšen način bi se vendarle prijela. Odgovoril je, da le pod pogojem, da jo bova globoko zasadila in jo 14 dni vsak dan zalila vsaj z enim vedrom vode,« se Zupančič spominja nenavadnega darila. Štiri dni kasneje sta jo posadila na vrtu. »Mogoče malo preblizu hiše, a saj so napovedali, da se ne bo prijela, zlasti ne v dolini in takšni vročini. A ljubezen se bo pokazala, o tem sva bila oba prepričana. Le vsak dan jo bo treba nekaj časa zalivati. No, in ulil se je dež. Tako je že tretji dan zvečer samo zalivalo,« je zapisal v svojem dnevniku za 15. avgust 1991. Trud se je obrestoval, danes mogočno lipo so morali vmes že obrezati, saj bi bila sicer še višja in bi veje že silile skozi okna v hišo. Zadnja leta jima pri tem svetuje Irena Ašič, znana celjska poznavalka dreves in borka za njihovo ohranjanje, tako da je drevo strokovno obrezano.

Zupančiča sta se tudi avgusta naslednje leto, 1992, udeležila srečanja pri Najevski lipi. »To je bil čas pred volitvami in ni bilo več tako pristnega vzdušja. Prišel je tudi gozdar, ki nama je leto prej izročil sadiko lipe. Vprašal je, kako je z njo, in Ana se je pohvalila, da lepo raste. Povedal nama je, da se nobena druga ni prijela.«

 Foto: SHERPA

Preberite več v Novem tedniku