»Vojna je najboljši preizkus za vse kirurge«
Afganistan se po prevzemu oblasti talibanov po poročanju svetovnih medijev spopada z najhujšo humanitarno krizo. Pretresljive novice iz tega dela sveta se vrstijo druga za drugo. Zagotovo so še vedno živi prizori nemočnih ljudi, ki so poleti želeli pobegniti iz države, ko so se Združene države Amerike odločile, da bodo v njej končale to dvajsetletno vojno. Eden tistih, ki zelo dobro pozna razmere v tem nemirnem delu azijske celine, je zdravnik travmatolog Andrej Strahovnik iz Splošne bolnišnice Celje. Prvič se je s to štiri tisoč kilometrov oddaljeno državo srečal v študentskih letih kot popotnik in drugič pred natančno desetimi leti kot vojaški zdravnik. Kot pravi, je v tej vlogi pridobil neprecenljive izkušnje, boji pa se, da se človeštvo tudi iz te dvajsetletne vojne, v kateri je umrlo 250 tisoč ljudi in je stala toliko kot tista v Vietnamu, ne bo naučilo prav veliko.
Specialist splošne kirurgije Andrej Strahovnik se je Slovenski vojski pridružil pred dvajsetimi leti, ko je iskala vojaške zdravnike. »Vsaka vojna je dober preizkus za vse kirurge. Tudi sam sem prej zasebno hodil po svetu z nahrbtnikom in s fotoaparatom. Ko sem združil vse skupaj, sem postal vojaški zdravnik na misiji,« je pojasnil danes glavni zdravnik Slovenske vojske. In prav vojaška izkušnja ga je pripeljala do letenja, ki mu skuša trenutno posvetiti čim več časa. Piloti so mu ob koncu misije v Sarajevu organizirali taktični let z vojaškim helikopterjem. Zračne vragolije ga niso prestrašile, ampak so ga motivirale. Ob vrnitvi domov se je oglasil v letalskem klubu, opravil izpit in pridobil licenco za športnega pilota ter nato še za letalskega zdravnika.
Prvič preveč avanturistično
Strahovnik se je v Afganistan prvič odpravil leta 1994, ko je kot popotnik z nahrbtnikom in s fotoaparatom prišel do iransko-afganistanske meje. »Afganistan, ki so ga takrat že prevzeli talibani, se mi je zdel izjemno privlačen, saj je fotografska meka. Na meji so mi za dvesto dolarjev ponudili prevoz z džipom po državi vse tja do Pakistana, puško kalašnikov, veliko nabojev in hašiš v neomejenih količinah. Kljub mladostni norosti se mi je to zdelo vseeno preveč avanturistično, zato se za to nisem odločil,« se spominja namestnik predstojnika Urgentnega centra Celje, ki se je nato v Afganistan kot vojaški zdravnik vrnil leta 2010. »Letošnje dogajanje v njem je zagotovo največji poraz in razočaranje celotne zahodne civilizacije. Vsi, ki smo bili na vojaški misiji v Afganistanu, smo delali po najboljših močeh in prepričan sem, da smo na vojaški operativni in taktični ravni delo dobro opravili. Kar se tiče strateške ravni, bodo šele analize pokazale, zakaj je prišlo do padca Kabula in kdo ima interese. Visoka politika ima namreč vedno skrite cilje,« je prepričan Žalčan, ki dodaja, da so Združene države Amerike letos avgusta brez dogovora z drugimi koalicijskimi državami zapustile Afganistan v groznem stanju. »Najhuje bo šele sledilo. Gospodarstvo se je ustavilo. Afganistanski proračun je bil v zadnjih letih v 80 odstotkih odvisen od tujih donacij. Od jeseni tega prispevka ni več. Prihaja zima, za katero je v Afganistanu značilno, da je zelo ostra. Upam si trditi, da bo sledila ena najhujših humanitarnih katastrof. Mednarodna skupnost se bo zagotovo še morala odpraviti tja, če bo hotela preprečiti teroristično dejavnost po celem svetu.«
Nevarnost na vsakem koraku
V Afganistanu, ki je velik za petinoEvrope, po ocenah živi približno dvaintrideset milijonov prebivalcev. Koliko jih je natančno, ne ve nihče, saj po Strahovnikovih besedah že zadnjih dvajset let ne morejo izvesti uradnega popisa. »Na tem ozemlju je s presledki vojna zadnjih sto let. Vsi, ki so bili v tej državi kot osvajalci, so se opekli. Tamkajšnje prebivalstvo, katerega petina je nepismenih, živi v plemenskih skupnostih, zato noben »izvoz« demokracije zahodnega sveta ne bo uspešen. Afganistan je islamski emirat, državi vladajo talibani.« Gre za vojščakešeriatskega prava, ki so že od malega vzgojeni v duhu skrajnih islamskih vrednot. Pred dvema desetletjema so bili to dečki, odvzeti revnim kmečkim družinam iz sosednjih držav, danes so to šolani vojaki. »Sosednje države Iran, Turkmenistan, Uzbekistan, Tadžikistan in Pakistan zagotovo ne spadajo v elitni klub. Afganistanci niso tisti, ki bi »zganjali« te napade, ampak so že vrsto let vse te vojne »uvožene« in prihajajo iz manj urejenih držav, za katerimi se skrivajo močni sponzorji.«
Strahovnik je na nedavnem predavanju v Žalcu, na katerem je spregovoril o Afganistanu v luči aktualnih razmer, izpostavil, da se nihče ne zaveda, kakšna vrednota je svoboda. Tudi sam se ni, dokler ni odšel na misijo v Afganistan, kjer je nevarno praktično vse. »Žica na tleh ni samo to, ampak je vrvica od eksploziva. Zloženi kamenčki sredi puščave niso tja prišli po naravni poti, ampak so markacija za ostrostrelce. Na neoznačenih poteh so zelo velike površine prepredene z eksplozivom od vseh prejšnjih vojn v zadnjih sto letih,« našteva. Ena od nalog odprave je bilo urjenje afganistanskih vojakov, pri čemer je največjo nevarnost predstavljal – prijateljski ogenj. »Usposabljali smo jih, a pušk niso imeli vedno obrnjenih v pravo smer, zato smo morali biti zelo previdni. Še posebej nevarno postane, ko se ti nekaj ne zdi več nevarno.«
Negodovanje nič ne pomaga
Kot vojaški zdravnik je v Afganistanu preživel štiri mesece. »Kaj pomeni biti zdravnik na misiji? Nikakor ne, da si samo zdravnik, ampak da si najprej vojak. Posebnost vojaške medicine je etapno zdravljenje, ki se začne na enem koncu in konča na drugem. Bolnikov nikoli več ne vidiš.« Delovno okolje je omejeno na vojaški šotor, preurejen v ordinacijo in obenem v operacijsko sobo. Zdravniki so odvisni od materiala in zdravil, ki jih pripeljejo s seboj. »Nobeno tarnanje, nobeno negodovanje ne pomaga. Pomembno je le, kako je zdravnik motiviran, obenem se mora zavedati, kje ima svoje meje.« Že čisto običajne bolezni so tam nevšečne. Eden takšnih primerov je lahko zobobol. Kljub temu da je kirurg, se je lotil marsičesa, tudi puljenja zoba. Pri nas ima zobozdravnik za vsako vrsto zoba druge klešče, tam mu ni preostalo drugega, kot da je uporabil kar garažne, ki jih je dal v sterilizator. Značilnost vojne kirurgije so sicer tudi večurne amputacije in oskrbovanje hudih opeklin. Nemalokrat je na pomoč priskočil domačinom, ki so bili za to več kot hvaležni, predvsem so tujim vojakom začeli zaupati. »Tisto, kar zdravnika najbolj utruja, so vsakodnevni primeribolnikov, ki jim vsaj na misiji kot vojaški zdravnik ne moreš pomagati. Prav je, da se zato vsaka misija po šestih mesecih konča in se posameznik vrne v vsakdanje življenje.« Foto: osebni arhiv
