Za kulturo glasno, strastno, močno, ponosno!
Celjan Žiga Medvešek je svojo življenjsko strast našel v gledališkem ustvarjanju. Od začetnih korakov ljubiteljskega igralca je strast do gledališkega dela razširil še v režijsko delo, v zadnjih letih pa svoje znanje kot dramski pedagog prenaša na mlade generacije prihodnjih gledališčnikov. Kulturno udejstvovanje zanj ni samo sproščanje kreativne energije, temveč tudi možnost družbene kritike in nastavljanje kritičnega zrcala družbenemu dogajanju. Dobro deluje kot individualist, a vseeno verjame v moč množice. Po potrebi tudi z navijaško baklo v roki.
Kam segajo gledališki začetki, kdaj ste začutili strast do gledališča in kje je bila točka preloma, ko ste tudi sami postali dejavni?
Moji gledališki začetki segajo v rano mladost. Če odštejem, da sem kot čisto mlad fant izjemno rad nastopal in na vsakem sprehodu predlagal, naj me dvignejo na vsak podest, škarpo …, kjer sem potem zabaval mimoidoče z afnanjem. Prvo srečanje z gledališko igro se je zgodilo v četrtem razredu osnovne šole, ko smo za konec šolskega leta odigrali skeč na takrat zelo priljubljeno TV-reklamo. Kasneje sem po selitvi še kakšno leto igral v šolskem dramskem krožku v OŠ Hudinja, nato sem se leta 2006 že pridružil otroški skupini Gledališča Zarja Celje.
Začetki in trenutno ustvarjanje so prepleteni z Gledališčem Zarja, kakšen pomen imajo po vašem mnenju ljubiteljska gledališča in morda celo ljubiteljska kultura v celoti?
Ljubiteljska kultura ima izjemen pomen. Je ogromen in živ dokaz, koliko ljudi je željnih kulturnega udejstvovanja po dopoldanskih službenih obveznostih. Pretežno delujem v Gledališču Zarja Celje kot igralec, režiser in mentor otroške skupine, kot gostujoči igralec sodelujem tudi z gledališčem Žaba Vrhovo, s Šentjakobskim gledališčem Ljubljana in z gledališčem Hiše kulture Celje. Ljubiteljska kultura je konjiček, oddih, življenjski slog in hkrati mnogim ljudem predstavlja sprostitev. V Sloveniji je zelo močno razvita in na marsikaterem področju tudi zelo kakovostna. Kultura in umetniško izražanje sta nasploh lahko velika sprostitev. Jaz sem to našel predvsem v gledališki veji ljubiteljske kulture. Ljubiteljska gledališča v Sloveniji so zelo raznolika glede sloga in načina dela, razlikujejo se tudi po kakovosti. A pri vseh, ki sem jih do zdaj uspel spoznati, se čuti predan odnos do kakovostnega gledališkega ustvarjanja. Če to združiš še s prijetno družbo ljudi, ki si želijo in čutijo isto, lahko to vodi tudi v doživljenjsko odvisnost.
Že nekaj let skrbite za izobraževanje podmladka in tudi za otroško produkcijo. Kakšen je koncept delovanja gledališke šole?
Ogromno otrok in mladih si želi umetniškega izražanja. Ogromno je neodkritih ali neizoblikovanih talentov. Tako v gledališki umetnosti, plesu, pisanju, režiji, recitaciji, petju .... Mi ponudimo otrokom in mladim varen prostor, kjer potem otroci s pomočjo mentorjev odkrivajo sami sebe. Večina seveda v svetu gledališke umetnosti, nekateri pa v procesu nastopanja spoznajo ali odkrijejo tudi druge talente, ki jih potem urijo v drugih, usmerjenih hišah. Pri nas se osredotočamo na to, da spoznajo gledališče celostno. Spoznajo, kaj vse je pomembno za nastanek gledališke predstave. Nekateri se želijo preizkusit v več različnih vlogah, večina pa si želi odrskega nastopanja. In to jim omogočimo. V sodelovanju z odraslimi ali samostojno pod mentorstvom v različnih starostnih skupinah.
Kakšni so občutki dela z otroki in kako za otroke? Kakšni so kot igralci, kakšni kot občinstvo in kakšen pristop učenja uporabljate?
Odlično je delati za otroke, ker so kot občinstvo iskreno kritični, zadovoljni, hvaležni. Odlično je delati tudi z otroki. Odkrivati njihov svet še ne zasičene domišljije in neobremenjenosti s svetom. Spremljati njihov razvoj iz leta v leto in uvideti, da so predani temu, kar počnejo. Predvsem je prijetno gledati, kako so ponosni nase in na končni izdelek ter kako se v pogovorih in razmišljanjih med procesom tudi čustveno ter intelektualno razvijajo. Pristopov je seveda več in malenkost se razlikujejo med starostnimi skupinami. Pri vseh pristopih želim vzpostaviti kolikor je mogoče enakovreden položaj. Nikoli ne želim vzpostavljati negativne avtoritete. Želim, da me dojemajo drugače, kot dojemajo svoje šolske učiteljice ali učitelje oz. profesorje ali profesorice. Tudi drugače kot doma gledajo na starše. Želim jim biti hkrati mentor in prijatelj. Predvsem želim in stremim k temu, da se počutijo sprejete ne glede na vse različnosti, ki jih morebiti določajo. Spodbujam jih, da se teh strahov in predsodkov nesprejetosti zaradi morebitnih razlik s sovrstniki osvobodijo in da razbijamo možne tabuje. Samo tako skupaj ustvarimo resnično varen in ustvarjalno napolnjen prostor.
Priložnost za kritiko. Kakšen je vaš pogled na trenutno stanje v kulturi glede vladnih ukrepov ob epidemiji?
Aktualna situacija v državi močno vpliva tudi na kulturno dogajanje. Mačehovski, škodljiv in namensko uničevalen odnos do kulture s strani vladajoče strukture je v zadnjih dveh letih naredil veliko kulturno luknjo, ki bo za marsikoga pomenil konec delovanja, nekateri pa bodo potrebovali daljši čas okrevanja. Vladni ukrepi na področju kulture se mi zdijo nesmiselni, nelogični in pretirani. Izpostavil bi rezanje finančnih sredstev, pokroviteljski odnos do kulture, javno napadanje in šikaniranje kulturnih ustvarjalcev, negativno spodbujanje premalo kritične javnosti, da kulturo in ustvarjalke in ustvarjalce označuje z nalepkami, kot so privilegiranci, prisesanci, kvaziumetniki, zapravljavci državnega denarja in podobno. Vse našteto je odraz tega, da aktualna oblast želi kulturo, ki je v svoji biti kritika sistema in opozarja na nepravilnosti v svetu, preprosto zatreti. Temu se moramo vsi upreti z vsemi štirimi in se boriti za obstoj kulture. Glasno, strastno, močno, ponosno.
Preberite več v Novem tedniku
