Potopis: La Gomera – otok, na katerem se sliši tišina
V Novem tedniku to poletje potujemo v akciji Navdušite nas s potopisom in izbiramo avtorje najboljših popotniških zapisov. Po La Gomeri nas je popeljala Jasmina Ačko.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Novi tednik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Kdaj ste nazadnje slišali tišino? Ne tiste, ki nastane za nekaj trenutkov, ko odložimo telefon ali ugasnemo televizijo. Mislim na tisto pravo tišino. Na tišino, ki jo zmoti le šumenje vetra v krošnjah, daleč nekje ptičje petje in stalni šum morja nekje pod klifi. To je tišina, v kateri misli izgubijo ostrino in čas za trenutek preprosto neha narekovati tempo dneva. Zato se vračam na La Gomero, enega najmanjših in najbolj samosvojih otokov Kanarskega otočja.
Le nekaj ur od Slovenije obstaja svet, v katerem narava še vedno piše pravila. Jutranje meglice se lenobno valijo čez pobočja, zrak diši po zemlji in morju … Tam se dnevi ne začenjajo z budilko, ampak zgolj z jutrom.
Pot, ki spremeni človeka
Čakala me je večdnevna pot okoli otoka. Brez hitenja, brez lovljenja vrhov. Samo počasno odkrivanje pokrajine, ki se spreminja iz ure v uro. La Gomera je presenetljivo raznolika. V enem dnevu lahko človek prehodi pot skozi prastare lovorikove gozdove, ki spominjajo na pravljice, že malo kasneje se znajde v suhih vulkanskih soteskah.
Pot začnem v San Sebastiánu de La Gomera, mirnem pristaniškem mestu, ki že stoletja predstavlja vrata otoka. Ozke ulice in trgi ob morju na prvi pogled delujejo spokojno, vendar skrivajo pomembno zgodovinsko poglavje.
Prav od tukaj je leta 1492 na svoje prvo potovanje proti novemu svetu odplul Krištof Kolumb. Domačini še danes radi pripovedujejo zgodbe o njegovem postanku, zato sprehod skozi mesto ni zgolj uvod v pohod, ampak tudi nekakšen poklon dediščini pomorščakov.
Med kaktusi in sušnim rastjem sončnega juga se pot začne vzpenjati proti notranjosti otoka. Vsak ovinek razkrije nov pogled na ocean, ki postaja vedno bolj oddaljen. Nato se skoraj neopazno znajdem v povsem drugačnem svetu.
Ko človeka pogoltne pragozd
Ko zapustim obalo in se začnem vzpenjati proti notranjosti otoka, se pokrajina hitro spremeni. Pred menoj je štiriindvajset kilometrov razgibane poti, ki me vodi proti Narodnemu parku Garajonay – zame pravemu srcu otoka.
Lovorikov gozd je nekaj, kar mora človek doživeti na lastni koži. Laurisilva, kot imenujejo ta starodavni tip gozda, je ostanek subtropskih gozdov, ki so pred milijoni let prekrivali velik del južne Evrope in Sredozemlja. Danes jih v tako ohranjeni obliki najdemo le še na nekaterih atlantskih otokih.
Zrak je prepojen z vonjem mahu in mokrega lesa. Megla, ki jo prinašajo pasatni vetrovi, se ovija okoli drevesnih debel, z listov neprestano kapljajo drobne kaplje vode. Le redki sončni žarki si utirajo pot skozi goste krošnje, medtem ko tišina postaja skoraj otipljiva.
Občutek je, kot da sem prestopila prag nekega drugega sveta – pokrajine, ki obstaja zunaj časa. Vse okoli mene deluje prvinsko, skrivnostno in nespremenjeno že tisočletja. Najvišja točka, ki jo dosežem, je vrh nad dolino Hermigua. To je Enchereda na 1067 metrih nadmorske višine. Megla me spremlja vse do obalnega dela, približno na višini štiristo metrov.
Življenje med terasami
La Gomera je s površino malo manj kot 370 kvadratnih kilometrov drugi najmanjši naseljeni otok Kanarskih otokov. Na njem živi le približno 22 tisoč prebivalcev, večina v manjših vaseh in obalnih naseljih. Zaradi redke poseljenosti so številni deli otoka ostali presenetljivo neokrnjeni. Med hojo pogosto minejo ure, ne da bi človek srečal druge pohodnike.
Severni del otoka zaznamujejo zelene doline, kot sta Hermigua in Vallehermoso, v katerih med terasastimi polji uspevajo banane, avokado in druge subtropske kulture. Ob poteh rastejo tudi kanarske palme, iz katerih domačini še danes po tradicionalnem postopku pridobivajo znameniti palmov sirup – miel de palma, eno najbolj prepoznavnih lokalnih specialitet.
Morda je prav v tej kombinaciji naravne raznolikosti, bogate kulturne dediščine in umirjenega življenjskega ritma skrivnost La Gomere. Otok ne potrebuje posebnih zanimivosti, da bi naredil vtis. Dovolj so poti skozi stoletne gozdove, razgledi nad Atlantikom, majhne vasi med terasami in zgodbe ljudi, ki še vedno živijo v tesnem stiku s pokrajino.
Zeleni balkon La Gomere
Med najlepšimi postanki na poti je Agulo, vasica, ki jo domačini radi imenujejo »zeleni balkon La Gomere«. Zaradi lege na naravni terasi nad oceanom ponuja enega najlepših razgledov na otoku.
Bele hiše z rdečimi strehami, ozke tlakovane ulice in skrbno urejena terasasta polja pričajo o času, ko je bilo življenje na otoku tesno povezano s kmetijstvom in z morjem.
Pod vasjo se teren strmo spusti proti obali, na kateri se skale srečajo z oceanom. Tam leži majhno pristanišče – preprosto, skoraj skromno, a nekoč izjemno pomembno za življenje kraja. V preteklosti je imelo močno gospodarsko vlogo, saj je služilo kot izvozna točka za lokalne pridelke in kot povezava z otokom ter s širšim svetom.
Valovi tu niso milostni, veter nosi sol po zraku, čolni se ob pomolih pozibavajo, kot da nikoli niso povsem mirni. V tem stiku med vasjo nad klifom in divjim morjem spodaj je nekaj posebnega – občutek, da Agulo živi med dvema svetovoma: umirjenim, skoraj meditativnim svetom zgoraj in surovim, nepredvidljivim dogajanjem spodaj ob vodi.
Dom zdomcev in preprostosti
Za mano je že približno sedemdeset kilometrov poti, ko prispem na jugozahodni del otoka in v vas, ki me prevzame. Valle Gran Rey je ena najbolj prepoznavnih dolin La Gomere, v kateri je vzdušje povsem drugačno.
Dolina se v mehkih širokih terasah spušča od gorskega zaledja proti Atlantiku, pri čemer se konča z dolgimi plažami temnega vulkanskega peska in umirjenim šumenjem valov. Kraj je že desetletja priljubljen med pohodniki, umetniki in popotniki, ki jih privlači njegova sproščena, skoraj boemska energija. Življenje tukaj teče počasneje, bolj brezskrbno – med majhnimi bari, palmami in večernimi sprehodi ob obali, na kateri se ljudje zadržijo dlje, kot so nameravali.
Valle Gran Rey ni le dolina, temveč tudi občutek. Občutek odprtosti, topline in nekakšne preprostosti bivanja, ki se zdi skoraj pozabljena drugje. Ob sončnih zahodih se nebo nad oceanom obarva v globoke oranžne in vijolične odtenke in prav zaradi teh trenutkov se marsikdo vrača. V tem delu otoka se La Gomera pokaže v svoji bolj lahkotni, skoraj sanjavi različici – kot protiutež divji notranjosti in tihim pragozdovom Garajonaya.
Ko žvižg postane jezik
Posebno mesto v identiteti otoka ima silbo gomero, edinstven žvižgani jezik, ki se je razvil zaradi razgibanega reliefa La Gomere. Domačini so si z njim stoletja sporočali novice med oddaljenimi pobočji in globokimi soteskami, v katerih glas ni segel dovolj daleč.
Danes je vpisan na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine in ga še vedno poučujejo v otoških šolah. Prvič sem ga slišala od prijatelja Jesusa, ki se ga je naučil v šoli in ga še danes občasno uporablja med prijatelji. Ko zaslišiš njegove značilne tone, hitro razumeš, kako tesno sta bila vedno povezana človek in pokrajina.
V naslednjih dneh ponovno prečkam osrednji del otoka in se povzpnem na Alto de Garajonay (1.487 metrov), najvišjo točko La Gomere. Ob jasnem vremenu se od tu odpirajo pogledi na sosednje otoke, a najpogosteje vrh ostaja zavit v oblake, ki mu dajejo poseben značaj. Zaradi vlage, ki jo prinašajo pasatni vetrovi, je notranjost otoka prekrita z bujnimi gozdovi, medtem ko obalni predeli ostajajo bistveno bolj suhi.
Pot se nato začne spuščati proti jugu in kmalu prispem v Playo de Santiago, nekdanjo ribiško vasico na sončni južni obali. Majhno pristanišče, ribiški čolni in sproščen utrip obmorskih ulic ponujajo prijetno nasprotje gorskemu svetu, skozi katerega sem hodila v preteklih dneh.
Prav tu že štirinajst let živi Slovenka Teja, ki je bila nekakšno darilo ob koncu poti. Pogovor z njo je navdihujoč in poln zgodb ter informacij, ki jih ni mogoče najti na spletu. Zaradi njene odprtosti in pripravljenosti, da deli izkušnje, bom La Gomero ohranila v še lepšem spominu.
Kraj, ki se razkriva postopoma
Po osmih dneh na otoku se zavem, da največje bogastvo La Gomere niso posamezne znamenitosti, temveč način, kako jo doživljaš. Korak za korakom, skozi gozdove, doline, vasice in obalne poti se razkrivajo njeni številni obrazi.
Končujem 130 kilometrov dolgo pot – srečna, brez žuljev in bolečin, le prijetna utrujenost preplavlja moje telo.
To potovanje je prava izbira za tiste, ki nimajo radi gneče, ki radi raziskujejo peš in želijo spoznati Kanarske otoke nekoliko drugače. Odkrijejo lahko kraje, ki jih večina obiskovalcev nikoli ne vidi, ter otok spoznavajo skozi njegovo naravo, kulturo in zgodbe domačinov.
Prav v teh zgodbah, počasnem ritmu hoje in stikih z ljudmi se skriva tisto, zaradi česar se na La Gomero vračam. To ni otok velikih znamenitosti, temveč kraj, ki se človeku razkriva postopoma – korak za korakom.
Otok ostane tam, med oceanom in oblaki, jaz pa odhajam z mislijo, da sem ga tudi tokrat spoznala le delček. Morda je prav v tem njegov čar. Ne razkriva se naenkrat, ampak počasi, skozi korake, pogovore in drobne trenutke ob poti. Nekatere zgodbe ostanejo zapisane v spominih, druge še danes živijo v žvižganem jeziku silbo gomero.
JASMINA AČKO
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
