Arhiv NTRC

Jože je v svojih krajih zelo dobro poznan. Je predsednik Turistično-kulturnega društva Globoče, strasten izdelovalec in zbiratelj jaslic ter starih božičnih razglednic, likovnik, grafik, igra v kar dveh glasbenih ansamblih, pred leti je ustanovil tudi priljubljeni ansambel Vesele Štajerke, v njej je nastopala njegova hči. Njegove jaslice so bile pred nekaj leti razstavljene v Vatikanu, stare božične razglednice so gostovale na razstavi na Dunaju, sam pa se izredno rad odpravi na Češko, katerega kultura in umetnost sta ga tako prevzeli, da je šel v knjižnico po slovar češkega jezika in meni nič, tebi nič prevedel pravljice češke pisateljice Božene Nemcove. Zdaj zna češčino tako dobro, da brez večjih težav bere češke knjige (tudi teh ima v zbiri več kot 400 in jih k njemu hodijo brat celo študentje bohemistike – češkega jezika in književnosti). Na Češkem veliko razstavlja, pred dvema letoma pa so mu v mestu Skalice (tam, kjer je preživljala svojo mladost pisateljica Božena Nemcova) podelili priznanje za širitev češke kulture v Sloveniji. Del svoje zbirateljske galerije ima posvečene češki literaturi. No, lep del galerije pa tudi Doroteji Hauser, umetnici, ki je živela v Vojniku in izdelovala njemu najljubše, prekrasne škarjereze – silhuete. Tudi to umetnico globoko ceni in je ponosen, da izvira iz istih krajev kot ona. V življenju mu je torej vse prej kot dolgčas.

Večina je ročno barvanih

Pred dobrimi desetimi leti je na podstrešju pokojne tete našel škatlo, v njej pa kup starih razglednic s prelomnice 19. stoletja v 20. Nekatere med njimi so bile še iz časov Avstro-Ogrske, nekaj iz Kraljevine SHS po 1. svetovni vojni in obdobij, ki so sledila. Hvala bogu, da jih je našel Jože, saj mu še na kraj pameti ni padlo, da bi jih zavrgel. Iz njih je napravil zbirko, v kateri je danes blizu tisoč starih božičnih razglednic, na katerih so dragocene tudi znamke. Na nekaterih je še Franc Jožef, a zgodovinska vrednost ni edina, zaradi česar so sogovorniku tako ljube. »Tu je še njihova umetniška vrednost, saj so vse po vrsti res izredno lepe. Večina jih je bila ročno barvanih in nasploh skrbno ter izjemno estetsko izdelanih. Danes pri vsej mogoči sodobni tehnologiji ne morejo ustvariti tako čudovite razglednice,« je prepričan. Saj pridejo k njemu iz kakšnega podjetja, ali lahko preslikajo in ponatisnejo katero izmed starih razglednic, a ni isto: »Razglednica, ki je samo kopija originala, je seveda lahko lepa, a izgubi dušo, čar originala. Zame pa je pomembno prav to, da ima voščilnica dušo. Zato so mi toliko bolj všeč stare voščilnice, tudi če je kakšna malo zamazana ali raztrgana.« Kadar gleda svojo zbirko starih razglednic, se pogosto sprašuje, kakšna zgodba se skriva za njo. Kje vse je bila, kako je prispela do prejemnika v časih, ko se je pošto prinašalo poredko ... Mu je žal, če bodo božično-novoletne voščilnice šle dokončno v pozabo? »Mladina se je morda res preselila v elektronski svet, ampak mi starejši pa si jih še vedno radi pošiljamo, tiste oprijemljive, ki prispejo v poštni nabiralnik. Jaz jih vsako leto izdelam sam in mislim, da ni bojazni, da bi se na to lepo navado pozabilo. No, vsaj dokler smo mi, starejša generacija, še med živimi.«

Bistvo božiča je družina

Božič mu je zelo ljub. A ne zaradi daril in vsega, kar zadnje desetletje kričeče odvrača pogled od bistva. »Bistvo božiča je zame in za moje še vedno družina. V naši družini smo trije bratje in imamo tradicijo, da naše družine vsak božič preživijo skupaj za isto mizo. Druženje enkrat organizira eden, drugič drugi, še leto zatem pa tretji. Nato se krog ponovi. Najprej skupaj pojemo večerjo, nakar se odpravimo na sprehod po božičnem Vojniku, kjer so jaslice, in k polnočnici. To je zame najprisrčnejši praznik, ki veliko pomeni,« je poudaril.

Jaslice že tradicionalno razstavlja v božičnem Vojniku. Potovale pa so že tudi tudi po svetu. Pred nekaj leti je bila njegova stvaritev izbrana in vključena v Svetovno razstavo jaslic v Vatikanu. Nekaj njegovih jaslic se potepa še po Ameriki in Švici. Gotovo pa nikoli ne bo pozabil prvih, ki se jih je v srednji šoli lotil z očetom. »Moja mama je dobila od svoje mame jaslice, a so bile polomljene in jih je bilo treba popraviti,« se je spominjal. Te iste so nato doma postavljali vsako leto, zadnjih 50 let. Pred dvema letoma jih je Jože ponovno obnovil, tako da njihova duša in sporočilo živita naprej.

Bogati v duši

Sprehajati se po Jožetovi galeriji je, kot da bi prišel v bogat muzej. Na tisočero starih voščilnic so zapisane lepe želje naših prednikov. Ko jih bereš, se ti za trenutek zazdi, da pisec prav tebi vošči lepe praznike. Jože je odličen vodič po svojem domačem raju. Dodobra smo si ogledali jaslice, police in vitrine, zapolnjene s knjigami, umetnine Doroteje Hauser, stara glasbila na steni in še kaj. Ko smo komentirali, da ima res bogato življenje, je hitro odvrnil: »Bogat finančno nisem, to nismo nikoli bili, ampak po duši sem pa zelo bogat.« Naj nam te Jožetove besede služijo kot voščilo. Ni lepšega občutka, kot če se počutiš bogatega v duši! (LARA JELEN, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ)