Tri leta po poplavah: družina Kosmač končno zaživela v novem domu
Po skoraj treh letih od poplav se je družina Kosmač iz občine Ljubno naposled le preselila v novo hišo. "Prvotni dom še vedno zelo pogrešamo," pravijo.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Novi tednik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V katastrofalnih avgustovskih poplavah leta 2023 je družina Kosmač iz občine Ljubno, ki je bila ena od najbolj prizadetih lokalnih skupnosti, ostala brez doma. Njeno dvostanovanjsko hišo je plaz popolnoma uničil.
Le nekaj minut pred tem so se družinski člani uspeli umakniti na varno. »To je bila srhljiva noč strahu, negotovosti in obupa. Ostali smo brez vsega, a smo živi, to je najbolj pomembno,« poudarjajo Kosmačevi, ki so zadnji dan marca letos prvič prespali v novozgrajeni hiši. »Lepa je, hvaležni smo zanjo, a pogrešamo domačnost in toplino prejšnjega doma,« priznavajo.
V naselju Savina nad Ljubljenim ob Savinji so v večji hiši živeli Rajko Kosmač in njegova žena Jožefa ter njuna hči Janja s partnerjem in z nekajmesečnim dojenčkom. V zgornjem delu hiše si je mlada družina urejala svoje stanovanje. Veselili so se življenja v njem, a ne dolgo, saj se je 4. avgusta v zgodnjih jutranjih urah celotna hiša pod težo plazu sesula, kot bi bila iz kart.
Janja se spominja, da je bil njun dojenček tisti dan pred dramatično nočjo nenavadno tiho. »Sicer je pogosto jokal. A tisti dan je bil zelo miren in tih. Morda je slutil, kaj se pripravlja,« se sprašuje. »Leto 2023 je bilo zame zelo hudo. Poleg izgube doma sem se soočila tudi z boleznijo. K sreči se moje zdravstveno stanje izboljšuje,« pojasni mlada mamica, ki upa, da bo življenje zanjo in za njene najdražje v prihodnje bolj prijazno.
Za las so ušli smrti
Kot je povedal Rajko Kosmač, so naraslih vod v Ljubnem ob Savinji vajeni, nazadnje so poplave doživeli leta 1990, a še zdaleč niso bile tako uničujoče kot pred tremi leti.
»V poznih večernih urah so se padavine začele stopnjevati, bližnji potok je začel naraščati. Seveda nismo spali. Nemirno smo hodili po hiši gor in dol in upali, da ne bo hujšega. Okoli polnoči smo v daljavi slišali srhljiv zvok plazov. Takrat smo dojeli, da smo v veliki nevarnosti, zato smo zapustili hišo in se umaknili na bližnji breg, niti najnujnejših stvari nismo uspeli vzeti s seboj,« se spominja Rajko.
Ob tem doda, da se mu je zdelo, kot da se je znašel sredi najbolj dramatičnega filma. »Če bi v hiši čakali le še nekaj minut, bi zagotovo umrli.«
Ko so zapustili hišo, je manjši plaz spodnesel njen nadstrešek. »V močnem dežju in blatu smo se povzpeli na breg. Le minuto ali dve zatem smo videli, kako je ogromen plaz spodnesel hišo in jo popolnoma uničil. Ura je bila približno pol petih zjutraj, ko se je že začelo daniti. Občutkov, ko človeku narava pred očmi uniči dom, se ne da opisati z besedami,« doda Rajko, sicer velik ljubitelj starodobnikov.
Plaz je odnesel tudi šest obnovljenih motorjev starobnikov in osebno vozilo Janjinega partnerja.
Z motorno žago nad soseda
Plaz je zasul tudi hišo njihovega soseda. Zemlja, ki se je sprožila, je do vratu zasula Franca Lipovda – Ceca. Njegova žena Helena je hitro začela odkopavati zemljo, da je Cec lahko prišel do zraka, a se ni mogel premikati, ker je bil zagozden. Plaz zemlje ga je namreč z lesno hrastovo mizo, ki je stala ob hiši, stisnil ob stopnice.
Heleninim klicem na pomoč sta se brez pomisleka odzvala soseda Rajko in Robi. Odkopala ter odžagala sta del mize, ki mu je ukleščila noge.
»Iz garaže sem vzel motorno žago in začel rezati leseno klop. Zavedal sem se, da veliko tvegam, saj v temi nisem dobro videl, kam usmerjam žago. Lahko bi mu poškodoval noge. To se k sreči ni zgodilo, je pa Cec utrpel zlom prsta na nogi,« je pojasni Rajko.
Zaradi nesebične pomoči sta Rajko in Robi prejela posebno zahvalo Občine Ljubo za požrtvovalnost.
Hvaležni za pomoč
V jutranjih urah je dež začel pojenjati. Kosmačevi so poklicali na pomoč, a nihče ni mogel do njih zaradi narasle Savinje. Potrpežljivo so čakali in upali, da bodo čim prej na varnem v dolini.
Sredi dopoldneva so se znanci le prebili do njih in jih prepeljali v Ljubno ob Savinji, v katerem jim je kolegica odstopila stanovanje. Tam so bivali prvih nekaj mesecev. Potem so se preselili v stanovanje, ki je v lasti sokrajana Antona Murka. V njem so živeli do letošnje pomladi.
»Izguba doma je predstavljala hud stres za našo družino. Psihično smo bili povsem na dnu. Toda ob pomoči številnih prijaznih in darežljivih ljudi smo se začeli ponovno postavljati na noge,« pravi Rajkova žena Jožefa, ki jo mnogi kličejo Joža.
»Vsaka temna zgodba ima tudi svetle plati, saj smo spoznali mnogo dobrih ljudi, ki so nam pomagali, da smo si lahko opremili stanovanje z najnujnejšo opremo. Najbolj se mi je vtisnila v spomin skupina ljudi, ki je v Ljubno ob Savinji prišla pomagat iz Moravč. Dobili smo tudi oblačila in otroški voziček za našega dojenčka. Hvaležni smo za vso pomoč. Ponovno se je pokazalo, da v nesreči ljudje znamo stopiti skupaj in poskrbeti drug za drugega.«
Nova hiša, nov začetek
Država je družini Kosmač izplačala odškodnino, s katero si je približno dvesto metrov od porušenega doma lahko zgradila novo hišo. Družinski člani pravijo, da so z višino odškodnine zadovoljni.
»Letos zadnjega marca smo prvič prespali v novi hiši. Seveda smo si želeli, da bi bili postopki za pridobitev gradbenega dovoljenja hitrejši, a smo hvaležni, da smo ponovno vsi skupaj pod isto streho. Nova hiša nam predstavlja nov začetek,« poudari Rajko. Hišo so začeli graditi lani februarja, zdaj morajo urediti še fasado in okolico.
Upajo na mirna in varna leta
Nova hiša je lepa, a družina Kosmač priznava, da se še vedno navaja na življenje v njej. »Kot da še nismo dojeli, da je to naš nov dom. V njej se še ne počutimo tako prijetno, kot smo se v prejšnji hiši. To je najbrž razumljivo, saj smo bili na prvotni dom čustveno navezani, številni prijetni spomini nas vežejo nanj.
Kot da bi z uničenjem prejšnje hiše umrl tudi del nas,« doda Jožefa, ki je pred leti prebolela raka, pred časom se je bolezen vrnila. »Predvidevam, da sem ponovno zbolela, ker sem zadnja leta doživljala močan stres. Ponovno se zdravim na onkološkem inštitutu v Ljubljani in upam, da bom ponovno ozdravela.«
Jožefa je v zaselku Savina odraščala. Ko se je poročila, sta z možem Rajkom staro hišo podrla in leta 1986 zgradila novo. Nisi v sanjah si nista mislila, da bosta skoraj štiri desetletja kasneje prisiljena graditi novo. »Želimo si, da bi bila pred nami mirna in varna leta,« povedo Kosmačevi ob koncu našega obiska.
Kako napreduje popoplavna obnova v ujmi najbolj prizadetih občinah preberite v jutrišnjem članku na naši spletni strani.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
