Arhiv NTRC

Za Klemna je bil to že tretji obisk Japonske, a tokrat je bil prvič v Tokiu. Na Univerzi Tokio je namreč opravljal podoktorsko raziskavo in če je prva dva obiska daljne dežele opravil sam, se je tokrat odločil, da bosta z njim šla tudi Suzana in Vid. Za Suzano je bilo vse novo in presenetljivo, saj si iz pripovedi ni znala točno predstavljati, kako bo. »Ko sem prišla tja, je bilo res čisto drugače, kot sem si mislila. Klemen mi je prej opisoval deželo, a sem bila vseeno presenečena.« A se je dobro znašla, čeprav za razliko od moža na začetku ni znala skoraj nič povedati v japonščini, medtem ko domačinom angleščina tudi ne gre najbolje. Po nekaj mesecih je celo dobila službo, kjer sta prišla do izraza njen umetniški talent in spretnost, Vid pa je medtem dopoldneve preživljal z novimi prijatelji v vrtcu in se brez težav naučil sporazumevanja z njimi. A vse ni bilo vselej tako idilično.

Japonščina in slikarstvo

Celjan Klemen Senica je leta 2015 doktoriral na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete UL, potem ko je končal študij japonščine in sociologije kulture. Za Japonsko se je navdušil v dijaških letih, ko je prebral knjigo Bogomila Ferfile Japonska: dežela samurajev in robotov. »Ker nisem vedel, kaj bi študiral, sem izbral japonščino. Zdaj me je dežela res navdušila. Ko jo človek bolj spozna, precej drugače vidi stvari kot tisti, ki jo obišče le kot turist.«

V doktoratu je preučeval, kako Japonci gledajo na svoje obdobje imperializma, ki je temna stran njihove zgodovine in zato zelo nepriljubljena tema, o kateri nočejo govoriti. Na Japonskem se je najprej želel ukvarjati z enim od japonskih pisateljev, ki je deloval v omenjenem obdobju, nazadnje ga je Alma tako navdušila, da se je približno leto ukvarjal z njo. Šel je po sledeh njenih opisov Japonske in preverjal, kako je danes.

Suzana je bila vesela odločitve, da tokrat ne bo šel sam: »Ko je Klemen rekel, da bi šli na Japonsko, se mi je zdelo fino, saj lahko delam kjerkoli.« Diplomirala je namreč iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Svoja dela podpisuje z izpeljanko iz dekliškega priimka – Šventova in je v Sloveniji imela že kar nekaj razstav. »Klemen je pisal blog, sama pa sem slikarsko osvetlila tisti čas in temo. Vedno nama sicer to ni uspelo, nekaj pa se je dalo,« pripoveduje Suzana, ki izvira z Dobrne. Tako je nastala serija zanimivih zapisov in risb z naslovom Šventova ga riše, Klemen pa o življenju v Tokiu pišem.

Med baloni in ljubosumjem

Klemen je bil veliko časa na univerzi in Suzana se je z Vidom pogosto sprehajala po mestu. »Ko je videl otroke iz vrtcev, se jim je želel pridružiti. Preverila sva, kako bi bilo to mogoče. V zasebnih vrtcih so bile cene takšne, da si tega nisva mogla privoščiti. Edini način, da bi ga lahko vključila, je bil, da bi bila sama zaposlena vsaj 40 ur na mesec,« razlaga Suzana. »Razmišljala sem, kaj bi sploh lahko delala, saj jezika nisem znala za razliko od Klemna, ki je znal celo sam urediti zadeve na upravni enoti.« Nazadnje je našla delo v trgovini, kjer so oblikovali balone v različne figure in za okrasitev. Podobno je namreč delala že v Ljubljani in izkazalo se je, da zna več kot druga dekleta v japonski trgovini. Kljub temu je morala opraviti izpit in v nekem času izdelati svoj najbolj prodajan aranžma balonov. Pri tem je bila komisija zelo natančna, dekleta, ki so tam delala, so nekajkrat padla na takšnem izpitu.

Suzanino znanje in priljubljenost pri šefu nista naletela na razumevanje sodelavk. Zlasti ena je bila zelo ljubosumna in je ves čas spraševala, kdaj se bodo vrnili domov ...

S Suzanino zaposlitvijo je Vid lahko šel v vrtec. »Najprej se je veselil, potem mu je bilo težko,« se spominjata starša. »Tam je drugačen sistem kot pri nas, otroci imajo do tretjega leta plenice, skoraj ne govorijo. Enkrat so v kuhinji Vidovega vrtca odkrili salmonelo, kar niti ni čudno, ko vidiš, da meso vozijo kar na motorju brez hlajenja, medtem ko je zunaj vroče,« se spominja Klemen in dodaja, da je bilo sinu lažje, ko je prišel v skupino starejših otrok in ga je pod svoje okrilje vzel eden od fantov. Hitro se je znal brez težav pogovarjati japonsko. Klemen pohvali tudi Suzano, ki se je v trgovini prav tako morala naučiti nekaterih besed zaradi japonskih strank in je doma spraševala, kako naj kakšno stvar pove.

Panika v stolpnici

Sicer pa so se po začetnih šokih navadili, čeprav priznavajo, da je življenje v Tokiu res naporno. Že na začetku je bil šok, saj v običajnih trgovinah ni mogoče kupiti plenic za otroka, ampak je bilo treba ponje v specializirano prodajalno v dve postaji oddaljeni Ikebukuro. »Ko prideš s slovensko predstavo v glavi, je težko. Živeli smo pri železniški postaji, ki je druga največja na svetu, s petdesetimi izhodi in z 2,71 milijona potnikov na dan. Izgubiš se tako, da ti gre na jok, čeprav si prepričan, da si šel pri istem izhodu ven kot prejšnjikrat …«

Suzani je ostala v spominu prigoda, ko so kmalu po prihodu urejali stvari na upravni enoti. »V pritličju sem šla v dvigalo in vrata v 28-nadstropni stolnici so se zaprla, še preden sta uspela vstopiti tudi Klemen in Vid. Takrat še nismo imeli telefonov in se prej sploh nismo dogovorili, kako bi se našli, če se izgubimo. Sama sem ju čakala tam, kamor naj bi skupaj šli, on pa mene na drugem koncu. Še enkrat sem se peljala z dvigalom navzgor na isto mesto in medtem sta se onadva že odpravila dol. Bila sem v paniki, saj še nisem znala priti do doma. Klemen me je na srečo videl na odprtem stopnišču in me je na ves glas poklical ...«

»Na koncu je bilo vse lažje in težko je bilo, ko smo se morali vrniti. Želel sem dobiti službo na Japonskem, a se ni izšlo po načrtih,« pravi Klemen, ki je v Sloveniji registriral svojo dejavnost zasebnega raziskovalca, v okviru česar pripravlja različna predavanja in tečaje jezika ter kot zunanji sodelavec predava na ljubljanski podružnici Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja in na puljski univerzi.

Med korono na 28 kvadratih

Če je Klemen kot študent v Tsukubi živel v študentskem domu, kjer so bile razmere zelo špartanske – v sobi so imeli samo mrzlo vodo, skupne tuše, ogrevanje od šestih do osmih zjutraj in potem spet malo zvečer, sobo je občasno obiskal tudi kakšen ščurek – je bila garsonjera, velika 28 kvadratnih metrov, kjer so v Tokiu bivali vsi trije, kljub vsemu precej bolj udobna. A preživljati v njej dneve koronskega »lock downa« je bil vseeno izziv. Takrat so resno razmišljali, ali naj ostanejo ali se vrnejo. Če ne bi bilo covida, bi šli še v Mikronezijo in Južno Korejo, tako pa so večino časa preživeli v Tokiu, Suzano in Klemna je zelo skrbelo, kaj bi se zgodilo, če bi kdo v družini zbolel. »Cepljenje je bilo organizirano precej kasneje kot pri nas, izbrala sva manj slabo možnost in se cepila ter na srečo nisva imela težav. Prepričale so naju zgodbe iz bolnišnic. Na Japonskem ni tako kot pri nas, ko te pride iskat rešilec in te pelje v bolnišnico, če se kaj zgodi. Tam je večina bolnišnic zasebnih in reševalci morajo najprej preveriti, kam te lahko peljejo. Lahko se zgodi, da bolnika nikjer ne vzamejo, če ima vročino. Tako so bile v času epidemije pogoste zgodbe o tem, kako so starejše bolnike s covidom nekaj ur vozili po Tokiu, ko so končno našli bolnišnico, pa so bili že mrtvi,« se spominjata. Še ena zgodba ju je pretresla, in sicer o ženski, ki je ležala v bolnišnici z visoko vročino in želela vodo, a so ji rekli, naj si jo naroči s pomočjo Amazona … Lahko je dobila zeleni čaj, ne pa vode.

»Sicer me je motilo cel kup stvari, veliko zadev pa je na Japonskem dobro urejenih. Našli smo tudi japonske prijatelje, ki so se nam zaupali, saj med seboj le redko tarnajo. O tem je pisala že Alma. Japonci ne dvomijo o ničemer, sprijaznjeni so z mislijo, da tako pač je,« pojasnjuje Klemen.

Foto: SHERPA in osebni arhiv

Več v tiskani izdaji, ki je izšla 29. decembra.

Preberite več v Novem tedniku