Iz njenega ameriškega doma diši po Sloveniji
Polkovnica, obrambna atašejka in doktorica obramboslovja Mojca pešec je odraščala v Libojah v Spodnji Savinjski dolini, od koder jo je služba najprej vodila v Celje in Ljubljano ter od tam še drugod po svetu. Do zdaj se je največ časa mudila v Združenih državah Amerike, kjer trenutno živi z možem in kot obrambna atašejka Republike Slovenije deluje od leta 2018. Znana sta kot velika promotorja Slovenije. Kot pravi, so slovenska kulinarika, vinarstvo in čebelarstvo njuni atributi, s pomočjo katerih lahko navežeta stik s komerkoli in od koderkoli. Sama sicer ne peče slovenskih dobrot, je pa velik mojster v pripravi potice in drugih slovenskih jedi njen mož. Prav po njegovi zaslugi v njunem ameriškem domu v Washingtonu, glavnem mestu ZDA, pogosto zadiši po Sloveniji.
V ZDA kot obrambna atašejka deluje od leta 2018. Kot pravi, so dnevi na dolžnosti, ki obsega tudi akreditacijo vojaškega, pomorskega in letalskega atašeja ter obrambnega atašeja za Kanado, zelo raznoliki. »Ker je med Washingtonom in Slovenijo šest ur časovne razlike, vstajam zelo zgodaj, da lahko v službi še ujamem slovenske sodelavce in preučim novice iz domovine. Po 9. uri po ameriškem času začnem spremljati dogajanje v ZDA in Kanadi, predvsem to, kaj objavljajo ministrstvi za obrambo, zunanji ministrstvi, kanadska vlada in Bela hiša ter številna mislišča, v katerih delujejo strokovnjaki svetovnega merila, ki ponujajo nasvete in analizirajo probleme na področju varnosti in obrambe. O vsem tem poročam v Slovenijo. V prvi vrsti spremljam področje modernizacije ameriške vojske, njene operacije v tujini, politike delovanja in dnevne dogodke, ki vplivajo na odločitve v Natu in svetovno varnostno dogajanje,« o svojem dnevu pripoveduje Spodnjesavinjčanka.
Mož skrbi za logistično podporo
A Mojca Pešec v tujini ni samo obrambna atašejka, temveč sta z možem Petrom velika promotorja slovenske kulture. »S soprogom svojo vlogo v tujini razumeva tudi tako, da ne predstavljava zgolj Slovenske vojske z obrambnega vidika, temveč da med ljudmi, ki jih srečujeva, širiva slovensko kulturo. Kulinarika, vinarstvo, čebelarstvo so atributi, s katerimi precej hitro presežeš rezerviranost ljudi in z njimi navežeš stik. Na družabnih srečanjih predstaviva slovenske izdelke, idrijsko čipko, prekmursko lončenino, belokranjske pisanice, panjske končnice in podobno. Gre za teme, ki niso sporne, ampak se lahko o njih pogovarjaš s komerkoli in od koderkoli,« pripoveduje slovenska častnica, ki sama sicer ne peče, zato pa se pri tem toliko bolj dobro znajde njen mož, ki je velik mojster priprave potice, prekmurske gibanice, kruha in marsičesa drugega. Mojca ima namreč to srečo, da jo na vseh dolžnostih v tujini spremlja mož, za katerega večkrat v šali pravi, da je njena logistična četa. »V vojski je tako, da brez dobre logistične podpore ne moreš narediti ničesar. Če za našimi vojaki po svetu ne bi bilo tistih, ki se jih ne vidi, pripravljajo pa hrano, vzdržujejo orožje, skrbijo za našo opremljenost in nastanitve, bi bile enote sposobne delovati na terenu le kratek čas. Logistika je zato zelo pomembna in tako je tudi moj mož, ki v eni osebi skrbi za več vidikov oskrbe.« Hvaležna mu je, da ji stoji ob strani in da je ob njej, ko ga potrebuje kot partnerja. »V večini kultur je tako, da na žensko gledajo popolnoma drugače, če na službovanje prihaja s partnerjem. Partnerstvo kaže na zrelost in odgovornost. Če si ženska, te marsikatera kultura ne sprejme. So sicer prijazni, a te ne povabijo domov. Če imaš ob sebi partnerja, je drugače.« (Foto: osebni arhiv)
Celoten prispevek preberite v aktualni številki Novega tednika, ki je izšel 29. 12. 2022.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
![MKP_0394[1].jpg](http://cdn.kme.si/public/images-cache/100x100/2025/03/21/a9c17a540b83ca1d5d0dd0b005f12858/67dd316537159/a9c17a540b83ca1d5d0dd0b005f12858.jpeg)
