Letos lačne čebele, v prihodnje mi vsi?
»Čebelarji česa takšnega ne pomnimo. Če smo lani in predlani, ko smo dobili 8 do 9 kg medu na panj, rekli, da je sezona slaba, nas je letos strah, da medu sploh ne bo. Glavni meseci za pridelavo so april, maj in junij. Namesto tega moramo čebele krmiti, kar se nam je v preteklih dveh desetletjih v tem času zgodilo le dvakrat ali trikrat, in še to smo čebelam le dodali nekaj malega, da so preživele krajše obdobje. Letos smo jih morali hraniti ves maj. Brez naše pomoči bi pomrle,« pravi dr. Peter Kozmus, strokovni vodja rejskega programa za kranjsko čebelo v Sloveniji pri Čebelarski zvezi Slovenije in podpredsednik svetovne čebelarske organizacije Apimondia.
Za čebele je bilo v minulih dneh najbolj moteče nenehno deževje. Kot pravi Peter Kozmus, ki doma na Pilštanju čebelari že tri desetletja, potrebujejo čebele daljše suho in sončno obdobje cvetenja, potem ko je zgodnja cvetoča drevesa uničila zmrzal. Čebelarji jim hranijo z raztopino sladkorja in vode, da bodo preživele. Opozarja ne le na izgube čebelarjev, ampak tudi na dolgoročnejše posledice vsega tega za čebele in za opraševanje. Dodana hrana namreč ni optimalna za čebele, ki v medu dobijo številne pomembne snovi za to, da so odporne za stres in morebitne bolezni. Tovrstno hranjenje bo zagotovo vplivalo tudi na zmožnost njihovega preživetja čez zimo. »Posledice bomo občutili še prihodnjo pomlad, ker bodo čebele prezimile v slabšem stanju in bodo lahko odmrle,« opozarja Peter Kozmus.
Domačega medu torej ne bo?
Ne morem trditi, da ne bo nič domačega medu, ampak zaenkrat kaže na katastrofo. Akacija je pomrznila, cvetlic ni, smreka in hoja slabo kažeta, računamo le še na lipo in kostanj, če bodo razmere kaj boljše. A čebelje družine same potrebujejo najprej dovolj medu, da se najejo in obnovijo zaloge, mi lahko jemljemo le viške. Želim le, da bi se dobro najedle in v čim boljšem stanju prezimile, tudi če medu letos ne bom točil.
To verjetno pomeni še več tujega medu nedoločljivega izvora na trgovinskih policah ...
Verjetno si trgovci že manejo roke … Vemo, kdo so glavne proizvajalke medu v svetu, le da izvor ni označen na kozarcih v trgovini. Ena od teh je Latinska Amerika, kjer imajo zemljo multinacionalke in pridelujejo poceni hrano z uporabo GSO ter z veliko škropljenja s pesticidom glifosatom, ki se nalaga v zemlji in skozi rastlino celo pride v med. Naši trgovci se temu medu izogibajo, saj lahko uprava za varno hrano hitro najde ostanke pesticidov v medu in zahteva njegov umik s polic. Podobno velja za med iz Ukrajine. Viški medu so tudi v Vietnamu, Indiji in na Kitajskem, kjer trgovci iščejo poceni med. A ni takšen, ki bi ga nabrale čebele, ampak gre za industrijski med, ki se pri nas še vedno lahko imenuje med. V Italiji so to težavo deloma rešili, saj imajo tri različne vrste medu, to so ekološki, naravni med in med. Pri slednjem se ve, da gre za industrijski izdelek. Potrošniku lahko že cena pove, za kakšen izdelke gre, čeprav ime zavaja. Težava je tudi, da Slovenci pojemo veliko več medu, kot ga pridelamo. V normalni letini ga pridelamo 1.700 ton, potrebujemo ga 4 tisoč ton. Ko domačega zmanjka, je treba ponj v trgovine. Zato želimo, da bi potrošniki vedeli, od kod med izhaja in ali gre za naravnega ali ne. Računamo, da bodo prihodnje leto o tem odločali evropski poslanci in ob vedno večji osveščenosti uredili zakonodajo na tem področju.
Kako je z uporabo pesticidov v kmetijstvu, kar je tesno povezano z dobrimi pogoji za življenje čebel? Zadnje čase na srečo ne slišimo o množičnih zastrupitvah zaradi škropljenj ...
V Sloveniji imamo visoko gostoto čebel. Če gre v kmetijstvu kaj narobe, čebelarji to hitro vidijo, saj jim čebele umrejo. Že v letu 2011 smo zato v Sloveniji prepovedali uporabo okolju in čebelam škodljive pesticide neonikotinoide. Evropa je čez nekaj let sledila temu. Težave s pesticidi smo uspeli v veliki meri rešiti, saj kmetje tudi vedno bolj vedo, kako je treba škropiti, da ne škodijo čebelam. A lahko se še vedno zgodi kakšna nesreča ali napaka. V državah z večjimi kmetijskimi površinami in monokulturami je mogoče škropiti z marsičem, saj čebele ne poginejo, ker jih ni. Pri nas se napaka hitro vidi in razkrije.
Je torej večji težava bolezen varoza, ki jo pri čebelah povzroča zajedavska pršica varoja?
Ta nam vsako leto povzroča težave. Zlasti letos, ko je imunski sistem čebel prizadet, bo varoja naredila večjo škodo. Čebelarji se moramo proti njej stalno boriti, sicer lahko ostanemo v dveh letih brez čebel.
Pri tem boju je zagotovo pomembna tudi izmenjava informacij in nasvetov v okviru društev, česar je bilo zaradi epidemije manj.
Obdobje je bilo težko. Čebelarji se v društvih po predavanjih, kjer dobimo določeno znanje, še pogovorimo, se družimo in rešujemo težave. Epidemija nas je prikovala v domove in tudi izobraževanja smo prestavili na splet. Določeni čebelarji so se temu prilagodili, a ne vsi, saj so člani v povprečju stari 59 let.
ČZS skrbi za promocijske dejavnosti, spodbuja različne ukrepe za pomoč čebelam in za zavedanje njihove vloge. Kaj je v tem trenutku najbolj pomembno?
Na slabo vreme nima nihče vpliva, lahko pa vplivamo na število cvetočih rastlin okoli svojih domov. Kmetom ne moremo reči, naj še kar čakajo s košnjo, ker z njo že sicer zamujajo. Če ima kdo možnost, naj pomisli tudi na čebele, preden pokosi, in naj to stori takrat, ko bodo rastline odcvetele. Čebele so naša skupna odgovornost. Čebelar jih seveda ima za pridelavo medu, a s tem, ko jih ima, skrbi za to, da so rastline oprašene. Če čebelje družine ne bodo preživele, jih tudi naslednjo pomlad ne bo dovolj, ko jih bomo vsi želeli za opraševanje sadnega drevja in vsega ostalega.
Vremenske spremembe obetajo še več težav, in to ne le za čebele. Ali to pomeni, da bomo ročno sami opraševali drevje?
Napovedi so sicer slabe, za čebele prihajajo vedno težji časi. Podatki kažejo strmo padanje pridelave medu v zadnjih 15 letih. Upam, da se bo začelo obračati na bolje. Pri nas je opraševanje še očem skrito in se nam ni treba s tem ukvarjati. V Avstriji večji sadjarji že najemajo čebele pri čebelarjih, da jih pripeljejo v njihove sadovnjake za obdobje cvetenja. Ročno nam ne bo treba opraševati, mogoče bodo morali večji sadjarji z najemom čebel skrbeti za opraševanje.
Za razvoj dejavnosti so pomembni mladi člani društev, ki se za čebelarjenje pogosto navdušijo v šolskih krožkih. Kako je s tem zadnja leta?
Število članov društev se povečuje, trenutno jih je malo več kot 11 tisoč in gospodarijo z 208 tisoč čebeljimi družinami. Tudi teh je vedno več, le da moramo čebelarji vedno več naporov vlagati v to, da ohranjamo ali povečujemo fond. Veliko zanimanje za čebelarjenje je med mladimi, zato se je povprečna starost članov s 65 znižala na 59 let. Tudi nekaj žensk se je uveljavilo na tem področju. Mlade ta dejavnost zanima, ker podpiramo delovanje čebelarskih krožkov, kjer dobijo prve izkušnje. Tudi sam sem začel na ta način, in sicer v Rimskih Toplicah, kjer bodo 7. junija odprli šolski čebelnjak. Te imamo kar v 200 šolah po Sloveniji, torej v tretjini vseh.
Ali letos čebelarji pričakujete pomoč države zaradi izpada prihodka?
Pričakujemo določeno pomoč in solidarnost, a to ne more nadoknaditi letošnje izgube. Deset kilogramov medu predstavlja približno sto evrov, od države bomo dobili povrnjeno za sladkor, torej približno pet evrov.
Foto: Peter Kozmus v svojem čebelnjaku na Pilštanju. Če je bilo delo s čebelami prejšnja desetletja bolj enostavno, je zdaj to postala zelo zahtevna dejavnost. (Foto: arhiv NT – Andraž Purg – GrupA)
Preberite več v Novem tedniku
