Nik Jarh

Zakonca Jelka in Jure Repenšek že več kot tri desetletja predano soustvarjata lokalni kulturni utrip in si tako prizadevata široko paleto kulture približati vsem generacijam Mozirjanov in tudi tistim, ki na prireditve prihajajo iz drugih koncev Zgornje Savinjske doline. Približno 400 sta jih organizirala doslej. Likovni pedagog Jure Repenšek vsako leto vabi v Mozirje slikarje na likovni Extempore ter prepeva v vokalnih skupinah, ki jih vodi Jelka, po poklicu glasbena pedagoginja. Spodbudila sta delovanje številnih vokalnih sestavov, med drugim že vrsto let organizirata prireditev Družina poje. Na oder radi stopijo tudi njuni štirje otroci.

Poslanstvo Jelke in Jureta, vsestranskih ustvarjalcev in organizatorjev prireditev, je usmerjeno v ohranjanje starih običajev in tradicije ter v krepitev zavedanja o pomenu kulture. Ob tem vsak zase in skupaj raziskujeta različne poti ter sloge umetniškega ustvarjanja in poustvarjanja. Lokalna skupnost je prepoznala vrednost njunih večletnih prizadevanj, zato bosta na slovesnosti ob občinskem prazniku prejela zlato plaketo Občine Mozirje.

Nik Jarh

Počaščena

Pravita, da ju je novica o občinskem priznanju prijetno presenetila. »Počaščena sva in zadovoljna,« poudarjata zakonca, ki sta svojo poklicno pot posvetila učiteljevanju. Kot prosvetna delavca mlade v šoli spodbujata k ustvarjalnosti.

Jure priznava, da je bilo pedagoško delo pred približno štiridesetimi leti, ko je začel poučevati likovni pouk, drugačno kot danes. »Na začetku učiteljevanja sem pri mladih zaznal več domišljije in izvirnosti. V naravi človeka je, da se izraža tako ali drugače – tudi likovno. V vsaki generaciji otrok je nekaj talentiranih. A zgolj talent ne zadostuje, treba je razvijati veščino,« poudarja likovni pedagog Jure, ki je tudi sam veselje do risanja pokazal že v osnovnošolskih letih. Učiteljica je poleg njegovega talenta zaznala tudi njegovo samosvojost. »Spodbujala me je in mi obenem pustila, da sem ustvarjal po svoje, za kar sem ji hvaležen,« doda.

Osebni arhiv

Društvo? Zakaj pa ne?

Jure je Mozirjan, žena Jelka se je v Mozirje preselila iz Lokovice pri Šoštanju. Ustvarila sta si družino, sta ponosna starša štirih otrok. Sredi 90. let prejšnjega stoletja sta začela razmišljati o ustanovitvi društva, ki bi skrbelo za kulturni utrip v kraju. In tako sta bila pobudnika ustanovitve Kulturno-prosvetnega društva Jurij, ki je v mozirski kulturni prostor vneslo sveže ideje in dogodke. »Ob tem je prav, da omeniva Iva Glušiča, ki je prav tako sodeloval pri ustanovitvi društva. Naš namen je bil spodbuditi ljudi, da sodelujejo bodisi kot gledalci bodisi kot soustvarjalci gledaliških iger, pevskih, glasbenih in drugih nastopov. Spomniva se, da so nama nekateri rekli, kaj se vendar greva. Ali je to res potrebno,« se spominjata začetkov kulturno-prosvetnega društva.

Na odrskih deskah

»Amaterski gledališčniki na lokalni ravni ustvarjamo, ker v tem delu uživamo. In smo hvaležni za vsakega gledalca, ki pride na ogled naše gledališke predstave,« poudari Jure, ki predstave režira. Ob tem pojasni, da so v prvih letih pripravljali predvsem spevoigre, v katerih je sodelovalo veliko nastopajočih. Ker je to predstavljalo velik organizacijski zalogaj pri usklajevanju terminov za vaje, so sčasoma prešli na pripravo gledaliških predstav z manj nastopajočimi. »Lotevamo se predvsem klasičnih dramskih del, ki so tudi zabavna. Nazadnje smo uprizorili Molierovo satirično komedijo v treh dejanjih Zdravnik po sili. Priprave na uprizoritev trajajo nekaj mesecev. Pozimi se igralci učijo besedilo, potem sledijo vaje na odru. Spomladi pripravimo nastop. Nastopamo le v Mozirju, v drugih krajih ne gostujemo,« še pove Jure.

Nik Jarh

Le peščica gledalcev

Lokalni gledališčniki so počaščeni, ko med obiskovalci predstav prestrezajo dobre odzive. »Vesel sem, ko mi kdo reče, da je užival v predstavi, in ga zanima, kdaj se obeta nova predstava. Žal so takšni odzivi zelo redki. V dvorani pogrešam domačine. Pogosto se sprašujem, zakaj ne prihajajo. Zanima me, ali v poplavi vedno večje odrske ponudbe, ki nemalokrat temelji na pritlehnem humorju, občinstvo lahko nasmejimo še kako drugače. Sem pa počaščen, da prihajajo gledalci iz Poljanske doline in Ljubljane, tudi iz Bele krajine. To so naši prijatelji, ki spoštujejo naše delo,« poudari Jure, ki ob tem z grenkim priokusom doda, da imajo ljudje najbolj mačehovski odnos do likovnih razstav, saj si jih ogleda le peščica ljudi, najpogosteje le družinski člani in prijatelji avtorja razstave. »Kje so učitelji? Kje so upokojenci, ki imajo časa na pretek? Zakaj ne prihajajo dijaki umetniških gimnazij? Veste, to me boli,« prizna Jure.

Družinsko petje

Jelka in Jure prav tako opozarjata na pomen ohranjanja ljudskega izročila, med drugim družinskega petja. »Pred leti naju je navdušila odmevna prireditev Družina poje v Andražu, zato smo v našem društvu začeli razmišljati, kako lepo bi bilo, če bi družinsko petje odmevalo tudi v Mozirju,« se spominjata.

Od besed so prišli k dejanjem in tako so pred 27 leti pripravili prireditev Družine pojejo, ki živi še danes. Včasih je sodelovalo tudi 20 družin, z leti se je udeležba nekoliko zmanjšala. Prihajajo družine s Kozjanskega, Koroške in iz Prekmurja.

»Družinsko petje dandanes postaja vedno bolj zapostavljeno, ker večina ljudi žal v tem ne prepozna nobene vrednosti. Tudi muzikologi na tem področju ne naredijo veliko. Premalo je, da nek muzikolog pride k neki družini v Logarsko dolino in posname njihovo petje za potrebe svoje doktorske naloge, nato to gradivo obtiči nekje v predalu,« pove Jure, ki meni, da bi morali spodbujati petje v družinskem krogu, saj gre za dragoceno etnološko dediščino. »Včasih so družine prepevale ob vseh večjih praznikih, tudi osebnih praznovanjih goda ali rojstnega dne, ljudje so prav tako prepevali ob najrazličnejših običajih,« doda Jelka.

V njihovem domu, poudarjata, pogosto pojejo. »Najini štirje otroci so odraščali ob petju, zato jim prepevanje ni tuje. Gojimo štiriglasno petje in se z veseljem odzovemo povabilu na pevski nastop. Čeprav najina najstarejša otroka ne živita več z nama, saj imata že svoji družini, se nam še vedno rada pridružita pri prepevanju, če jima le čas dopušča,« dodata ponosno.

Osebni arhiv

Mozirje na slikarskih platnih

V Mozirju bo letos že trideseti likovni Extempore. Pobudnik likovne kolonije je bil prav tako Jure. »Likovnik sem po duši, zato se je želja po organizaciji tega dogodka porodila spontano. V naš kraj tako že vrsto let prihajajo bolj ali manj prepoznavna imena iz slikarskega sveta. Nekateri se zelo radi vračajo,« pojasni. In kakšne motive lovijo na platna? »Pozornost slikarjev privablja mozirski trg, ki je po mojem mnenju eden najlepših na Štajerskem. Motive za slikanje najdejo tudi v Mozirskem gaju. Naša likovna kolonija ima tudi izobraževalno noto, saj sodelujoči likovni umetniki ob druženju izmenjujejo izkušnje in znanja.«

Prav tako po Juretovi zaslugi imajo Mozirjani v domačem kraju na voljo lutkovne prestave. »Veseli me, da je lutkovni abonma zelo dobro obiskan. Otroci in njihovi starši prihajajo iz širše Zgornje Savinjske doline. Vsako sezono si lahko ogledajo pet predstav polprofesionalnih ali profesionalnih lutkarjev,« z zadovoljstvom pove Jure, ki z drugimi člani društva skrbi tudi za ohranjanje koledovanja in kresovanja v mozirski lokalni skupnosti.