»Najprej moraš biti dober človek, šele nato dober umetnik«
Januš Suša šteje komaj 24 let, a njegov način pogovora, poglobljen razmislek o družbi in življenju na sploh kaže na široko razgledanost in vizionarstvo.
V Galeriji AQ GCC v Celju je na ogled razstava Spomin, ki jo je pripravil mlad akademski kipar Januš Suša. Laščan z izjemno globokim pogledom na umetnost, svet in življenje je nekdanji dijak umetniške gimnazije na Gimnaziji Celje – Center. Čeprav je mladega umetnika študij vodil v Ljubljano, spogleduje pa se tudi s tujino, ne skriva, da se najbolje počuti v svoji lokalni skupnosti, kjer je prav tako zelo dejaven.
»Če si del katerekoli skupnosti in če si v stiku z ljudmi, odprt, posledično tudi ljudje prepoznavajo tvoje delo, vidijo v njem kakovost, to poosebijo in te sprejmejo,« pravi. Če bo Suša, ki postaja vedno bolj prepoznaven umetnik, zanima pa ga tudi filozofija, ostal v Laškem, potem se bo naša regija zagotovo lahko pohvalila z vsestranskim in izjemnim umetnikom.
Osnovno šolo je obiskoval v Laškem, po opravljenem gimnazijskem izobraževanju je diplomiral s področja kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Študiral je tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani, vedno bolj se usmerja tudi v študij filozofije.
Doma v kiparstvu
Je izredno razmišljujoč in govorno izrazen. To ga spremlja že vso mladost, a sebe je začel v pravem smislu spoznavati v času študija, pravi. »Rad se izražam tudi skozi glasbo, res je, da zadnja leta ugotavljam, da imam smisel za javni govor in retoriko,« se nasmeji. Toda čuti se, da je doma v kiparstvu. »Ko nekaj ustvariš in razstaviš, ni takšnega performansa, kot je takrat, ko si glasbeno ali telesno izrazen. Tako sem med študijem prepoznal, da mi je bolj kot glasba bližja likovna umetnost. Sprijaznil sem se, da ne bom nikoli nadpovprečen instrumentalist, a se vidim profesionalno v kiparstvu, čeprav tudi nekoliko v polju filozofije in glasbe. Zanima me interdisciplinarnost,« pravi.
V pogovoru imamo občutek, kot da nam nasproti sedi filozof in akademski umetnik z večdesetletno kariero in ne komaj 24-letni mladenič, pred katerim je vse življenje. Uči se iz vsake izkušnje, ki mu jo življenje prinese, doda. »Vsaka izkušnja da nekaj, vidiš, kje si v neki novi situaciji ali z novim človekom. Rad stremim k povezovanju, zanimata me socialni in družabni vidik. Starša sta me ves čas spodbujala in to je neprecenljiva stvar. Spoznal sem, da je človek lahko strokovno zelo dober na nekem področju, ampak to ni dovolj, če nisi dober človek v sebi. In to je prvinskost, ki jo želim ohraniti v sebi: da sem najprej dober človek, nato dober umetnik,« poudari. Hkrati doda, da je zelo strog do sebe. Kot mladenič je izvrsten zgled svojim kolegom, mladostnikom, sovrstnikom.
Brezpogojna podpora staršev
V pogovoru jasno poudari, da brez podpore staršev ne bi dosegel vsega, kar je dosegel pri teh letih. »Družina je osnovna celica, še posebej to velja, če si umetnik. In to podporo nujno potrebujem. Starša me brezpogojno podpirata na vsaki ravni, za kar sem jima izredno hvaležen,« doda.
Njegova starša Cirila in Matjaž Suša sta za Novi tednik spregovorila pred leti. Njuna globoka in boleča zgodba se je dotaknila vseh nas. V dveh prometnih nesrečah sta v razmaku le nekaj let izgubila dva svoja otroka. Januša takrat še ni bilo, rodil se je nekaj let kasneje. Da je bil po boleči izgubi kar dveh otrok Januš za svoja starša poseben dar, je razumljivo. Dala sta mu vse, kar sta lahko, da je ustvaril svoje ideale, ideje, možnosti in želje. In to jima danes Januš z ljubeznijo in s svojo uspešnostjo vrača.
Njegove besede so lahko navdih za druge mlade, ki se v tem hitrem, napetem in negotovem svetu še iščejo. Biti umetnik v svetu, ki na videz ceni bolj cenene stvari, ni lahko. »Ni me strah za prihodnost, čeprav, priznam, ni tako preprosto. Toda dolgoročno nisem pesimist. Včasih razmišljam, da je zaskrbljujoče predvsem to, da vsi ljudje ne prepoznajo, da človeštvo potrebuje umetnost. Velikokrat se zgodi, da jo ima družba za samoumevno, četudi se z njo nekdo ukvarja na zelo profesionalni ravni. Umetnost je obstajala ves čas, ohranjala se je skozi vso zgodovino in tega ne ne smemo pozabiti. In če pride trenutek dvoma glede prihodnosti, se ne želim izgubljati v cinizmu. Ravno tu mi pomagata starša, saj doma osvežim svojo psiho, se razbremenim, nato poskušam objektivno pogledati na stvari. Zato me za svojo prihodnost ni strah,« pravi.
Dodaja, da je v umetnosti tako, da so nekateri umetniki »bolj zaprti, drugi bolj odprti«. Še vedno obstajajo ljudje, ki prepoznajo umetnost na visoki ravni. »Vidijo, da je neka stvar dobra in profesionalno narejena, ter to podpirajo. Zato je pomembna komunikacija: biti v stiku z ljudmi,« dodaja. Poudari, da zelo rad dela v Laškem. »Ravno tu moram imeti dober odnos z ljudmi. In ko opazujem mlade generacije, ki so v Laškem vključene v različna kulturna društva, vidim, da so mladi zelo dejavni, povezovalni. Umetnik mora skrbeti za stik, vanj vlagati tudi ogromno energije in če ga v skupnosti prepoznajo, lahko tudi gradi na sebi,« zaključuje Januš.
Razstava Spomin v Galeriji AQ GCC v Umetniški četrti v Celju je nastala na podlagi povabila nekdanjih Januševih mentorjev na Gimnaziji Celje – Center, ki so ponosni, da njihov nekdanji dijak postaja vedno bolj prepoznan umetnik. Razstava bo na ogled do 30. marca.
