Pravljični gozd v soju stotine lučk
Zaprtost v svojih občinah nas je ta december prikrajšala za marsikatero praznično doživetje, ki smo ga še nedolgo nazaj imeli za samoumevnega. Zato so še toliko bolj dragocene pobude tistih, ki s svojim prispevkom naredijo nekaj za lokalno skupnost in prižgejo iskre v očeh ljudi. Razširjena družina Robič iz Planine pri Sevnici je pod kapelicami križevega pota, zahvaljujoč domiselnim okraskom in drobnim lučkam, pričarala prav posebno idilo, Pravljični gozd.
Predlani je Metka Robič na sprehodu v gozdu pod kalvarijo opazila, da je neznanec eno od smrečic okrasil s storži. S hčerko Ireno Robič Selič sta doma pobrskali za različnimi okraski in z njimi polepšali še dve smreki. Mati in hči sta vedno bolj premlevali idejo, zakaj ne bi delu sprehajalne poti s svojo pomočjo nadeli še bolj praznične preobleke. Boštjan Bohorč, ki ima v lasti večino gozda, je idejo pozdravil. Pridne roke so izdelale številne okraske in gozdna pot je že lani zasijala v novi luči. V letošnjem posebnem letu je družina Robič s pomočjo prijateljev in somišljenikov poskrbela še za nadgradnjo.
Pri vhodu nas pozdravi lesena hišica, okrašena z vejicami božjega drevca. V vencu, ki ga je iz naravnih materialov spletla učiteljica likovne vzgoje v Osnovni šoli Planinapri Sevnici Francka Hvalc, so lesene svečke, v katerih gorijo lučke. Pogled med drugim pritegne še hišica, pokrita s slamo, kjer so jaslice upodobljene na platnu.
Drevesa krasijo pobarvani orehi, posušene rezine pomaranč. Ponekod iz vej kukajo snežaki, narejeni iz blaga. Drugje nas pozdravijo škratje, narejeni iz plutovinastih zamaškov. Da škratov ne zebe, so odeti v rdeče kapice. Veje so okrašene še z okraski iz lesa, od zvezdic do brezovih kolutov, ki jih dopolnjujejo rdeči dodatki. »Mama ideje išče v najrazličnejših virih, v knjigah, revijah, na spletu. Vsak sodelujoči še kaj doda. Letos sta na pomoč priskočila soseda Bojana in Riko Stopinšek, naša rdeča nit so naravni materiali,« je povzela Irena Robič Selič.
Snežaki, jeleni in možici
Med krošnjami dreves obiskovalce pozdravljajo snežaki, jeleni, različni gozdni možici. Omenjene lesene figure so lani izdelali Irenin sin Jan, mož Matej, oče Tonči in stric Janko, letos so popravili, kar je bilo treba. Medtem ko so snovalci prazničnega gozda preteklo leto lahko imeli delovne sestanke in druženja, so zdaj zaradi ukrepov za preprečevanje koronavirusa vse potrebno izdelovali vsak v krogu svoje družine.
Mimoidoče k postanku vabi lesena stojnica, kjer jih čakajo praznična voščila in kakšen čokoladni bonbon. Vsekakor lepa gesta, ki nasmeh na obraz nariše tudi v teh nenavadnih časih. »Zagotovo se človek bolje počuti, ko prebere lepo besedo in se obkroži z dobro voljo. Domačini s Planine smo srečni, da smo doma sredi narave, kjer imamo svež zrak in veliko prostora. Ko se podamo na sprehod, da si napolnimo baterije, s tem nikogar ne ogrožamo,« je dejala Irena Robič Selič.
Foto: SHERPA
Preberite več v Novem tedniku
