Arhiv NTRC

Še povsem sveže je njegovo Zoisovo priznanje za pomembne znanstveno-raziskovalne dosežke na področju fizike mehke snovi. Je namreč svetovno priznan strokovnjak na področju teoretičnega modeliranja defektov v tekočih kristalih, na temo katerih je med letoma 2013 in 2019 s sodelavci objavil več kot 50 člankov v mednarodno priznanih revijah. Poleg tega, da vodi laboratorij Fizika kompleksnih sistemov na mariborski fakulteti za naravoslovje in matematiko, je obenem tudi znanstveni svetnik na Inštitutu Jožefa Stefana. Pravi, da ima dela čez glavo, a ga to prav nič ne moti. »Seveda te mora znanost veseliti, ker je v ozadju ogromno dela in časa. Če iščeš nekaj novega, večino časa tavaš v temi, ker na splošno ne veš, kje je rešitev. Da se prebiješ skozi problem, je lahko včasih kar stresno. Raziskovanje je namreč kot boks. Večino udarcev je v prazno in moraš biti dobro pripravljen, da ti uspe ›knockout‹. Za takšno delo moraš imeti potrpežljivo ženo, ki prenaša tvojo ›obsedenost‹ z raziskavami. Ženo sem si dobro izbral, vendar ne vem, ali velja tudi obratno,« malo za šalo in malo za res pove profesor dr. Samo Kralj in doda, da je njegov povprečen raziskovalni dan najverjetneje povsem drugačen od tistega pri »klasičnem« raziskovalcu. »Sem v bistvu maratonec. Pogosto grem peš od Žalca do Celja, da sam s seboj ›predebatiram‹ problem. Rad hodim od kavarne do kavarne, ki so v razmaku nekaj kilometrov. Na poti premišljujem, v kavarni si nato stvari zapišem.«

Njegove misli so zagotovo v zadnjih letih največkrat usmerjene v defekte v tekočih kristalih. In kaj to sploh pomeni? Povsem poenostavljeno povedano bi jih lahko primerjali s palčkami v vodi, ki se želijo postaviti vzporedno. Pri tem so defekti vodni vrtinci. Če voda teče počasi, jih ni, če teče hitro in čez kakšne ovire, vrtinci nastanejo. Dobro poznavanje tega dela fizike v praksi pride prav na različnih področjih – od razvoja računalnikov do novih tehnologij na področju hladilnih sistemov. Nenazadnje imajo velik pomen pri preučevanju zgodnjega vesolja po velikem poku, s čimer se Kralj med drugim ukvarja že dvajset let. Neizmerno je hvaležen, da je imel do zdaj možnost sodelovati z največjimi svetovnimi strokovnjaki s tega področja.

Na daleč se izogiba egoistov

Ne glede na vse raziskovalne dosežke je uspel ohranili stik z vsakdanjim življenjem. Je eden tistih, ki se mu kljub bogatemu znanju ni težko spustiti na raven nekoga, ki tega znanja nima, ter druženje popestriti s humorjem. Njegovi najboljši prijatelji večina niso fiziki, so predvsem njegovi znanci iz mladosti, kolegi iz pevskih zborov in bratranci. »Izjemno veliko dam na kolegialnost. Dolgoročnoje ta zelo hvaležna. Vsi moji ključni raziskovalni rezultati so plod nesebičnega sodelovanja s kolegi, kjer si odkrito izmenjamo znanje. Vsi moji sodelavci, s katerimi imam več objav, smo dobri prijatelji in gremo pogosto skupaj na kavo, pivo ali pico. Pri izboru sodelavcev vedno dam prednost značaju osebe pred njenim znanjem. Egoistov se na daleč izogibam. Zoisovo priznanje sem dobil, ker so me predlagali kolegi. V Slovenji je ogromno, res ogromno odličnih fizikov in da dobiš nagrado, te mora nekdo predlagati,« prizna Kralj, ki je prepričan, da mora biti kolegialnost človeku prirojena. Tudi njegova sinova sta mu pri tem zelo podobna. »Sin Mitja je bil izbran kot najbolj kolegialen dijak v srednji šoli, na kar sem bil izjemno ponosen, medtem ko sem bil nekoliko manj na njegov učni uspeh, ki je bil precej ›nebleščeč‹. Oba sinova sta sicer pametnejša od mene, malo več delovnih navad jima ne bi škodovalo.«

Z igranjem klavirja dvoril ženi

Doktor fizike ima ob vsem naravoslovnem znanju tudi velik čut za umetniška področja. »Za glasbo sem dobil veselje, ko sem nehal hoditi v glasbeno šolo, ki sem jo sicer obiskoval šest let in v tem času naredil tri letnike. Torej sem temeljito predelal snov prvih treh let. Glasbeno sem se ›reaktiviral‹, ko sem dvoril sedanji ženi, ki je odlična pianistka in čembalistka.« Kot pravi, je revolucijo v njegovi glasbeni karieri predstavljala Noč raziskovalcev, ki jo je leta 2007 na fakulteti pripravil s kolegom Robertom Repnikom. Za prireditev so s kolegi sestavi glasbeno skupino, ki so jo najprej imenovali PhD-Bend KGB. »Kratico za ruski komite državne varnosti smo dodali, ker smo v času znanstvenega obiska leta 2004 ostali ujeti v Moskvi, ker nam je po moji krivdi potekla viza. Na srečo je bil takrat veleposlanik moj prijatelj, ki nas je nekako spravil domov po dolgi in dragi borbi. Spali smo lahko samo v superluksuznih hotelih, ker le tam niso gledali vize kot pogoj za nočitev.« Kasneje so se odločili za nekoliko bolj domače ime. Preimenovali so se v PhD-Big Bang Band, ker je z velikim pokom (po angleško Big Bang) nastalo vesolje, s čimer se tudi profesionalno ukvarjajo. »Vadimo zelo kampanjsko. Vsako poletje smo na intenzivnih vajah na prijateljevem vikendu, kjer vadimo do treh zjutraj. Potem se dobivamo po potrebi. Včasih gremo na nastop brez skupne vaje, ker vsak zase dobro obvlada glasbilo. Vsako leto igramo na akademskem plesu pomurske akademije, kjer smo včasih na odru tudi do jutranjih ur.« Foto: SHERPA

Preberite več v Novem tedniku