Andraž Purg

»Naš notranji svet ni vedno miren. V sebi je treba začutiti prostor, v katerega se lahko vrneš, ko je zunaj ›nevihta‹,« je pred dnevi zapisala na svojem družbenem omrežju psihologinja Mojca Remic iz Zgornje Savinjske doline, sicer zaposlena v Celju. Naša sogovornica je tik pred izdajo svoje knjige. Glede na vsebino lahko pričakujemo, da bo knjiga ena tistih uspešnic, ki vsebujejo ogromno strokovnega znanja, a tudi lastnih izkušenj.

Slovenija

Dedek, ki je naš prvi novorojenec

Knjiga bo imela naslov Vpogled pod masko izogibanja in srečanje z notranjim otrokom. Vsebina je ključna za razumevanje odnosov in delovanja posameznika. Tema knjige bodo stili navezanosti, ki so med temeljnimi dejavniki pri tem, kako delujemo v življenju. »In pri tem, zakaj ljudje nosimo maske,« doda sogovornica.

Ste pri pisanju knjige razmišljali tudi o razmerah v družbi? Niso ravno bleščeče. Včasih se zdi, da ni več pristnosti in iskrenosti med ljudmi ravno zaradi teh mask, ki si jih ljudje nadenemo in s katerimi skrivamo svojo notranjost.

Da, seveda. Ljudje vsakodnevno igramo neke vloge, ker imamo občutek, da tako lažje preživimo dan in da tako lažje delujemo. Ravno skozi stile navezanosti se odražajo naše travme, otroštvo ter vse, kar nosimo s seboj.

Na katerih področjih življenja se ti stili navezanosti še bolj odražajo? V odnosih ali jih je mogoče opaziti tudi v javnem življenju?

Povsod. Morda se to celo bolj odraža v odnosih, saj je znano, da se je v zadnjih letih povečalo število ločitev. Morda je teh mask več med ljudmi, ki pogosto ne vedo točno, kaj vse premorejo in nosijo v sebi. Izražajo se na podlagi ran, ki jih ljudje doživljajo, in zato prihaja do sporov. Če se človek v neki situaciji ne zna ustrezno odzvati, pogosto okrivi drugega. Zato prihaja do sporov, saj je najlažje kriviti drugega, težje si je priznati lastne napake.

Zanimivo je, da se igra mask dogaja v času, ko se o delu na sebi največ govori. Koliko ljudje delajo na sebi?

V zadnjem času opažam, da je tega vedno več in da ljudje več razmišljajo o sebi. Morda se tega tudi kolektivno bolj zavedamo. A je res, da so nekateri temu bolj naklonjeni, drugi še morajo priti do uvidov, nekateri morda do tega ne bodo nikoli prišli.

Pri stilih navezanosti gre za strokovni izraz v psihologiji, ki je morda celo eden od temeljnih izrazov o tem, kaj nas naredi takšne, kakršni smo.

Drži. Stili navezanosti izhajajo iz razvojne psihologije. Gre za vzorce, ki se oblikujejo skozi življenje ter odnose in so pogosto povezani s travmami. Tesno so povezani z razvojnim odnosom s primarnimi skrbniki, starši. Varen stil navezanosti se razvije, kadar ima otrok v otroštvu varno zavetje pri starših. To pomeni, da znajo starši otroka pomiriti, da so mu na voljo fizično in čustveno.

Pri anksioznem stilu navezanosti pogosto prihaja do ran zapuščenosti. Otrok se lahko počuti manjvredno, zapuščeno. Starši so fizično prisotni, ne pa tudi čustveno. Posledično ima tak otrok tudi v odraslosti težave s samopodobo, zaradi česar se počuti zapostavljeno in nevredno v odnosih. Doživlja lahko močne potrebe po potrditvah in bližini.

Tretji stil navezanosti je izogibajoči. To pomeni, da se otrok, ki razvije tak stil, ne počuti varno, zato tudi v odraslosti beži pred lastnimi čustvi. Pogosto doživlja toplo-hladno komunikacijo, čustveno je hladen, enkrat doživlja bližino, drugič od nje beži. Težave ima z izražanjem ranljivosti, ob sporu se raje umakne in zapre vase.

Četrti stil je dezorganiziran. Tu človek niha med strahom in izogibanjem. Oseba si torej želi bližino, a hkrati pred njo beži. Čustva so močna, vendar je prisoten strah pred zapuščenostjo ali ranjenostjo. In pokazati ranljivost je pri osebah s tem stilom največji izziv,saj lahko doživlja intenzivne občutke krivde in sramu.

Če bi ljudje to vedeli, bi si potek marsikaterega odnosa lažje razložili.

Tako je. Stili navezanosti se odražajo predvsem v intimnih odnosih. Največ sporov je med osebama z anksioznim in izogibajočim stilom. Oba si želita bližino in toplino, vendar oseba z anksioznim stilom išče intenzivno povezanost in potrditve, medtem ko se oseba z izogibajočim stilom raje umakne, ker ji je bližina neprijetna.

Ti prepleti stilov se kažejo tudi na delovnih mestih ali v drugih odnosih, v katerih se ljudje sprašujejo, ali so dovolj dobri in ali bodo zmogli. To vse izhaja iz notranjih vzorcev. Sprememba posledic teh vzorcev in stilov je možna, ampak običajno s pomočjo in z delom na sebi. Ljudje se pogosto vrtijo v istem krogu, dokler ne osvestijo vzorcev. Ko enkrat spoznajo, da se stvari da spremeniti, lahko naredijo ogromno. Zelo pomembno je, da ima oseba ob sebi nekoga, ki jo zna poslušati in ji pomaga z drugačnim pogledom, saj ji s tem lahko odpre drug vidik. In za nekoga je že to velik korak.

Govoriva o eni pomembnejših zadev v psihologiji. Zaradi nerazumevanja teh stilov razpade ogromno odnosov.

Drži. Tako partnerski kot tudi odnosi v službi ali drugje. Ljudje težko prenašajo spore ali opozorila glede napak. Ko nas kdo opozori na neko napako, je zelo težko sprejeti odgovornost. A prav to – priznati si napako – je prvi korak k spremembi.

Družbena omrežja so tipičen dokaz tega. Anonimnost in skrivanje za zaslonom, pri katerem ni odnosov v živo, ustvarita pri marsikom občutek nedotakljivosti. To je ta maska samozavesti.

Točno to je tisto, kar mislim, ko govorim o maskah. Pri nekaterih ljudeh je prisotna želja po uspehu in dokazovanju, po drugi strani se veliko ljudi še vedno išče in ne ve, kaj si v življenju želi. Menim, da to izhaja iz otroštva, ker sebe gradimo na temeljih, ki so postavljeni zgodaj v življenju. Če ti temelji niso bili zgrajeni dovolj stabilno in strukturirano, se lahko kasneje začne vse rušiti. Zato ljudje poskušajo najprej v življenju eno stvar, nato drugo, če ne uspejo, jim pade motivacija. In hitro se lahko pojavi občutek, da niso dovolj dobri.

Je to, če rečemo, da lahko starši otroku povzročijo včasih več škode kot koristi, preveč tvegan stavek?

Pri svojem delu na žalost opažam, da nekateri starši otroku resnično pogosto naredijo več škode kot koristi, čeprav so prepričani, da zanj počnejo vse najboljše. Mama ali oče morda otroku vsiljujeta stvari, ki si jih v resnici želita zase. Če mama ni uspela uresničiti svojih ciljev, jih želi uresničiti pri otroku v smislu »moraš doseči to in to«. S tem torej želi, da otrok doseže cilj, ki si ga je sama nekoč predstavljala kot najboljšega zase.

Je kakšno razvojno obdobje otroka, v katerem so takšna ravnanja staršev še toliko bolj nevarna?

Prvo ključno obdobje je med četrtim in sedmim letom otrokove starosti. Drugo pomembno obdobje traja približno do petnajstega leta, saj takrat otrok do neke mere že oblikuje svojo identiteto in približno ve, kaj bi rad počel. Vendar se pogosto zgodi, da zaradi pritiska staršev od svojih želja odstopi. Še posebej pri srednješolcih opažam, da v prvem letniku izberejo smer, ki si jo želijo starši. In to vpliva na stile navezanosti, ki se oblikujejo v razvojnem obdobju.

So današnje mlade generacije na področju soočanja s tovrstnimi stiskami bolj odprte, bolj pripravljene na pomoč, da pravočasno spremenijo tisto, kar bi jih lahko negativno zaznamovalo v odraslosti?

V neki meri so. Nekateri mladostniki zelo jasno vedo, kaj želijo, in za tem tudi odločno stojijo. Res je, da je postavljanje meja – tako do staršev kot do okolice – zanje velik izziv. Ni preprosto vztrajati pri tem, kaj je zate prav, še posebej če imaš v ozadju nekoga, ki nate ves čas pritiska. Med mladostniki med šestnajstim in dvajsetim letom je danes precej tesnobe in anksioznosti. Podobno opažam tudi pri odraslih. A če odrasel sam doživlja tesnobo in anksioznost, kako naj otroku preda zdravo sporočilo, če svojih občutkov sam ne zna prepoznati in razumeti?

Ali si jih priznati. Zdi se mi, da je danes ljudem najtežje priznati ranljivost. Zakaj je tako težko odpreti srce?

Odpreti se pomeni pokazati čustva. Ljudje to razumejo tako, da »dajo del sebe na ogled«, zato se pojavita strah in vprašanje »le kaj si bodo mislili o meni«. Še posebej moškim je velikokrat težko pokazati prizadetost ali ranljivost. Gre za stik z notranjim otrokom, ki kliče po bližini, hkrati trči v zid, ki je postavljen zato, da ga drugi ne bi prizadeli ali obsojali. S tem je povezano tudi vprašanje identitete in vrednosti. Danes je pomembno, kaj imaš in kdo si. Veliko je dokazovanja in stremljenja k dosežkom ...

Po eni strani govorimo o pomanjkanju, po drugi strani živimo v družbi obilja ... Vse je pomešano in težko razločljivo.

V družbi je veliko potrebe po dokazovanju in marsikaj izhaja tudi iz tega, da bi vsi radi nekaj dosegli. Če so v igri čustva, postane vse težje. Čustva in resničnost se včasih težko prepletajo. Biti ranljiv in to tudi pokazati zahteva pogum. Duševnih motenj in stisk je veliko, predvsem zaradi načina življenja. Če se ne bomo znali malo ustaviti, pogledati vase in se razbremeniti, bo tega vedno več. Paničnih napadov je veliko, ljudje pogosto ne znajo razbrati, kaj se v njih dogaja in zakaj je do tega prišlo.

Človek je sam sebi največja uganka.

In pomembno je, da zna razlikovati med strahom in anksioznostjo. Strah je odziv na konkretno situacijo – na primer če na prehodu skoraj pride do prometne nesreče, človek doživi šok in strah. Anksioznost je nalaganje zgodb, ki jih z mislimi ustvarjamo vsakodnevno. Človek zna te zgodbe zelo dobro spletati in iz tega nastane veliko notranje napetosti – tako pri mladih kot pri odraslih.

Dobro bi bilo, če bi ljudje razločevali stres in izgorelost.

Ljudje se izgubljajo med pojmi. Stres še ni izgorelost. Slednja je veliko višja stopnja – takrat človeško telo že pride do točke, ko ne zmore več. To se ne zgodi čez noč. Gre za dolgotrajno potlačevanje stresa, pogosto več let. Naš razvoj in izkušnje močno vplivajo na to, kako doživljamo stres. Za nekoga že preprosta stvar predstavlja velik stres, pri drugem se zaradi travme, nesreče, izgube službe ali ločitve postopoma razvije izgorelost. Ta ima več faz in globlje korenine.

Ali to pomeni, da smo ljudje manj duševno odporni kot nekoč?

Pri delu res opažam velik razkorak pri tem. Nekoga že manjša situacija popolnoma iztiri, nekdo drug kljub težkim preizkušnjam ostane trden. Tudi to je v veliki meri odvisno od otroštva, od tega, kako smo odraščali, kako so z nami ravnali, kaj smo takrat dobili, do tega kako smo zgradili sebe. Travm je veliko. Res veliko ...

… in vplivajo na odnose.

Pri ljudeh opažam največ teh težav. Veliko je nerazumevanja med ljudmi in vprašanj, zakaj do teh nerazumevanj sploh prihaja. Ljudje se sprašujejo, od kod izvira njihov strah, kako je prišlo do paničnega napada, kaj vse se je zgodilo, da se je pojavila stiska. Ko jim postavim vprašanje, ali vedo, kje bi lahko bil izvor njihove stiske, tega pogosto ne znajo opredeliti. V ljudeh je veliko potlačenih stvari.

Slovenija

Načelnica UE Celje: »Na prvem mestu so zakonitost, integriteta in etika!«

Ste kdaj presenečeni nad zgodbami, ki jih slišite?

Tudi. Travme ljudi so različne. Lahko gre za akutno travmo, ki se zgodi ob neki nesreči ali nenadnem dogodku, lahko gre za kronično travmo, katere posledice se dlje časa nalagajo, na primer ob dolgotrajni bolezni, zanemarjanju, alkoholizmu v družini. In iz tega se pogosto razvije tudi izgorelost. Tretja oblika je razvojna travma, ki nastaja v odnosih in se prepleta celo življenje.

Ena od stvari, na katere že vrsto let opozarjamo v tovrstnih intervjujih, je, da ljudje pogosto ob stiskah poiščejo pomoč pri tako imenovanih »kvaziterapevtih«, ljudeh, ki se predstavljajo kot terapevti, a nimajo ustrezne psihološke izobrazbe. Zneski, ki jim jih ljudje lahkoverno plačujejo za »terapije«, niso majhni, so celo večkrat višji od cene pravega psihološkega ali psihoterapevtskega svetovanja. Strokovnjaki psihološke stroke vrsto let opozarjajo tudi, da tovrstne nestrokovne terapije osebam, ki so v stiski, lahko izrazito škodijo, saj je za oceno stanja nujno ustrezno psihološko znanje. Se vam zdi, da je psihologija izgubila pomen zaradi tega?

Da. Danes lahko nekdo brez ustrezne izobrazbe ponuja terapije po zelo visokih cenah. Če je nekdo dober govorec, zna svojo zgodbo lepo zapakirati in jo marketinško dobro predstaviti, s čimer lahko ljudi prepriča. Mislim, da so takšni »kvazistrokovnjaki« pogosto kratkoročni. Pojavijo se za nekaj časa, potem izginejo. Ljudje sčasoma prepoznajo razliko med pristnim znanjem in površinskim pristopom.

Pri svojem delu sodelujete tudi z ranljivimi skupinami. Kot strokovna sodelavka delate v invalidskem podjetju CRI Celje.

In ravno pri tem delu vidim, kako zelo ljudje potrebujejo toplino, mehkobo in občutek sprejetosti. Pomembno je, da vedo, da lahko pridejo po pomoč in da bodo razumljeni. Tudi če imaš v sebi kakšen manjši konflikt, moraš znati to postaviti na stran in biti tam zanje. V CRI Celje sem vodja socialne vključenosti, kjer vodim skupino. Naše delo je usmerjeno v to, da uporabnikom pomagamo prevzeti odgovornost, razvijati samostojnost in občutek pripadnosti. Spodbujamo jih, da pokažejo, kaj zmorejo, ne glede na notranje stiske.

Pomembno je pri tem poudariti, da kakršnakoli diagnoza, ki je povezana z invalidnostjo, ne pomeni, da človek nima talenta ali delovne sposobnosti. Ravno zato člane skupine spodbujam, naj te svoje sposobnosti pokažejo. Veliko jih ima odlične ročne spretnosti in druge veščine, ki jih lahko razvijajo. Tisto, kar sem pri tem delu spoznala, je, da so pristni. Pristnost in avtentičnost sta najpomembnejši vrednoti. Pomembno je, da si to, kar si, in da sta beseda ter dejanje usklajena. Veliko težav namreč izhaja iz znižane samopodobe in potrebe po dokazovanju.