Pixabay

Družine danes niso takšne, kot so bile pred desetletji. Tudi mladostniki danes svet dojemajo drugače, kot so ga pretekle generacije. Čeprav mnogi posplošeno trdijo, da mladi danes nimajo empatije, številni, ki delajo neposredno z njimi, trdijo drugače. Vse to so stvari, ki se jih moramo zavedati , hkrati pa tudi upoštevati, ko je govora o preprečevanju nasilja med mladimi, pravi Damijana Voglar, psihoterapevtka integrativne psihoterapije, učna terapevtka in specialistka supervizorka. Vsakodnevno se namreč pogovarja tako s starši kot tudi z mladimi, ki so žrtve medvrstniškega nasilja.

»Nasilje se pojavlja že od nekdaj. Danes so generacije otrok drugačne. Današnji mladi so čustveni, tudi intuitivni, za razvoj potrebujejo veliko sprejemanja, podpore in ljubezni. Starši temu težko sledijo in včasih jih lastni otroci presenetijo v tem, kako globoko čutijo svet. Zato je zelo pomembno, da se starši zmorejo odzvati na potrebe otrok z razumevanjem in s sprejemanjem njihovega izražanja. Ljudje se v življenju veliko bolje spopadamo s konflikti, če smo bili vzgojeni tako, da izražamo svojo jezo, čustva, nestrinjanja. In otroci, ki imajo to srečo, da so njihove družine podporne, da jim omogočajo razvoj talentov, jim dajejo pozitivne odzive, imajo več možnosti, da se razvijejo v samozavestne in srčne ljudi.«

Temelja sta razumevanje in pogovor

Proces nastajanja človekove identitete lahko pojasni mnogo, poudarja Voglarjeva. »Osnova je, da človek vidi sebe tako, kot ga vidijo drugi. Če dobi iz okolja povratne informacije v smislu ne zmoreš, ne znaš, ne ustrezaš, nisi v redu, z otrokom raste tudi njegov notranji konflikt. Na tem področju je družina pomembna osnova. Otroci, ki so nesramni ali nasilni, s svojimi dejanji izražajo le klic na pomoč, saj negativno vedenje izhaja iz notranje bolečine. Za tem se skriva temeljna in preprosta potreba po varnosti, razumevajočem okolju in tudi po okolju, ki zna otrokom postaviti meje. Znotraj teh meja se človek počuti varno, če se ne, nastaja nekonstruktivno vedenje,« poudarja strokovnjakinja.

Pojasnjuje, da starši, ki otroku, če je nesramen, govorijo ›poglej, kakšen si‹, mu kažejo popolnoma enako sliko in krepijo otrokovo jezo in bes. »Vse to se posledično kaže v primerih, ki smo jim priča v zadnjem času. Če otrok zazna, da okolje razume njegov notranji boj, da mu želi pomagati, razbremeni tudi svojo stisko,« dodaja Voglarjeva.

Občutek nemoči

Kot psihoterapevtka se srečuje z različnimi primeri, pravi, da velikokrat starši k njej pripeljejo otroka in povedo, kaj vse ni dobro. S tem nakažejo, da je otrok tisti, ki nujno potrebuje pomoč. A tudi takšne situacije pokažejo drugačno ozadje.

»Ljudje smo različni, nekateri starši so bolj, nekateri pa manj zmožni za zaznavanje otrokovih potreb. Opažam, da so starši, ki so resnično in iskreno zaskrbljeni, tudi zelo dovzetni za to, da spremenijo sebe. Vedo, da je osnova pogovor. Današnje generacije staršev se pogosto bojijo postaviti meje otrokom ali jih ne zmorejo vzdrževati, otroci pa so zelo vztrajni pri njihovem prestavljanju. Če starši tega vztrajanja pri vzdrževanju meja ne zdržijo, lahko nastane problem,« dodaja Voglarjeva.

Hkrati omeni, da ji marsikatera mama reče, da ne zmore več in je nato jezna na otroka: »S tem izraža tudi svojo nemoč, ki je prav tako pogost občutek pri starših. Morda bi morali tudi v vzgojno-izobraževalnih ustanovah še bolj izobraziti vzgojitelje in učitelje, kako spet priti do motivacije staršev, ki morda ne znajo ali ne zmorejo obvladati svojih otrok. Ti otroci so zato ves čas v stanju frustriranosti in tako tudi delujejo v svojem okolju. Če grobo rečem, so takšni otroci morebitni povzročitelji nasilja, ki izhaja iz slabe podobe in nesprejetosti ter nerazumljenosti.«

»Globoko čuteči mladi ljudje«

V zadnjih letih družba mlade pogosto označuje kot posameznike, ki niso zmožni empatije in niso delavni. Toda strokovnjaki, ki se z mladimi iskreno pogovarjajo ali delajo neposredno z njimi, pogosto pravijo drugače.

Enako trdi naša sogovornica: »Pogovarjam se z mladimi, ki so bili celo v svojih lastnih družinah označeni kot problematični, a pogovor z njimi pokaže, da so izredno odzivni, globoko čustveni, morda le nekoliko introvertirani. In kadar ti mladi ljudje dobijo na drugi strani nekoga, ki jih sliši, razume in začuti, odprejo cel arzenal svojih globokih razmišljanj in čustvovanj. Zato je pomembno, da tudi mi, odrasli, stopimo kdaj iz svojih okvirov ali oznak, da je nekdo ›nesramen ali nespoštljiv‹, in da poskusimo mlade doživeti celostno, se jim približati, jih dojeti in se tako uglasiti z njimi. Verjemite mi, da bomo velikokrat prav presenečeni v pozitivnem smislu. To so namreč globoko čuteči mladi, ki, če se jim približamo in jih razumemo, radi govorijo o svojih ciljih, sanjah in pričakovanjih. Pripravljeni so tudi delati. Medtem ko ljudje rečejo, da se jim nič ne da, pogosto zaznam, da so pravi garači. Seveda so med mladimi tudi takšni, ki izstopajo drugače. Opažam, da je med mladimi veliko depresije, ki izhaja iz notranjega konflikta. Zato bi morali starši spremljati vedenje otrok, zaznati v njem tudi spremembe, ker so lahko znak stisk, ki jih mladi nosijo v sebi. Ker jim zunanji svet govori »ti si tak in tak«, njihov notranji svet pa jim govori drugače. Pri dojemanju tega čaka družbo še kar veliko dela,« zaključuje strokovnjakinja.

Arhiv NT/Sherpa

O avtorju

Simona Šolinič

• simona.solinic@radiocelje.com