Arhiv NTRC

Z urejanjem dreves se je srečal že v mladosti, ko je v domači Novi Štifti pomagal na kmetiji pri obžagovanju jabolk in hrušk ter pri delu v gozdu. Poleg kovinarske šole v Kamniku je opravil tudi šolanje za sekača in traktorista v Postojni ter tečaj za težko gradbeno mehanizacijo. Deset let je delal v tovarni Titan, ob tem se je ukvarjal tudi s plezanjem, bil je gorski vodnik in reševalec. Delo v naravi ga je privlačilo bolj kot tisto v delavnici in odločil se je za samostojno pot. Menil je, da se bo lahko na svoji podjetniški poti preživljal le kot gorski vodnik. Ker je bilo tovrstnega dela premalo, se je začel ukvarjati z drevjem.

Izkušnje so prinesle znanje

Med prvimi so ga za sodelovanje zaprosili v Arboretumu Volčji Potok, kjer se jim je pokvarilo dvigalo za podiranje dreves in so ga poklicali, ali lahko odstrani drevo tako, da spleza nanj. Dobro se je odrezal in nazadnje je z arboretumom sodeloval dvajset let. »Na začetku so me usmerjali fantje v arboretumu, ki so imeli izkušnje in izobrazbo. Veliko sem se moral sam naučiti z branjem knjig, kasneje sem šel še na različne tečaje. Pri tem delu moram dobro poznati drevesa in njihovo biologijo ter vedeti, kako skrbeti zanje, da ne naredim škode. To ni poklic, za katerega se je mogoče izučiti. V času, ko sem začel, še ni bilo tečajev niti opreme in tehnike. Pomagal sem si z znanjem in opremo iz alpinizma, sicer pa sem se moral pogosto znajti po svoje in sam iskati rešitve. Nekaj inovativnih pripomočkov sem naredil sam.«

Danes so na voljo tečaji, s pomočjo katerih je veliko lažje pridobiti ustrezna znanja. V Sloveniji je približno sto ustrezno izšolanih in usposobljenih izvajalcev za urejanje dreves in zahtevne poseke. »Težava je, da tisti, ki iščejo izvajalce, ponavadi ne vedo, da obstajamo arboristi, ki znamo ta dela strokovno opraviti. Običajno jih zanima najnižja cena. Moji stroški so zaradi znanja in opreme seveda precej višji kot na primer pri nekom, ki ima le dvigalo, a nobenega znanja.«

Sam dela za nekatere občine, komunalna podjetja, javne zavode in tudi posameznike, ki ga pokličejo, ko se je treba lotiti zahtevnejšega posega. Že vrsto let ureja park na posestvu Brdo pri Kranju, protokolarni objekt Vila Podrožnik, lani in letos je delal tudi v zdraviliškem parku v Laškem. »V parkih bi morali zaradi varnosti vsako pomlad pregledati drevesa. Obrezovanja ni veliko, če je skrb za drevesa stalna,« meni sogovornik, ki mu dela ne zmanjka, največ ga je spomladi in jeseni, sicer pa je pri delu zelo odvisen tudi od vremena.

Preveč obrezana drevesa umirajo

Ker se urejanja dreves običajno lotevajo tisti, ki za to nimajo dovolj znanja, ugotavlja, da so redka drevesa v mestih ustrezno urejena. »Večinoma so preveč obrezana, in sicer na štrclje, iz katerih nato divje poženejo tanke veje. Poleti, ko je drevo zeleno, mnogi rečejo, da je lepo in da po nepotrebnem zapletam, a ljudje ne vedo, da drevo znotraj gnije in propada, če je preveč obžagano. V mestu imajo drevesa svojo vrednost, ki je ni mogoče ovrednotiti zgolj s ceno lesa, ampak so pomembna, ker so naravne klimatske naprave. V takšnih okoljih je sicer pravo čudo, da drevesa glede na neprijazne razmere sploh zrastejo: ogrožajo jih promet, živali, pozimi sol, pogosto nimajo dovolj prostora za rast, ne dobijo dovolj vlage ...« Tudi zato bi morali za vsako drevo v mestu še bolj skrbeti.

A ko gre za drevesa tujerodnih invazivnih vrst, ki lahko škodijo zdravju ljudi, jih ni treba ohranjati. »V Celju vidim, da je veliko invazivnega velikega pajesna, ki zraste celo iz razpok na tleh in povzroča škodo, pri dolgoletnem žaganju in obdelovanju tega lesa in vdihovanju plinov pa lahko pride celo do vnetja srčne mišice. V mestih veliko sadijo platane, ker se hitro razrastejo, a ko cvetijo, so neprijetne za pljuča, oči in grlo. Poleti zato ne delam na njih, saj imam težave,« pravi sogovornik, ki z masko seveda ne more opravljati tovrstnega dela.

Foto: Andraž Purg, SHERPA, osebni arhiv

Več v tiskani izdaji, ki je izšla 16. marca.