Arhiv NTRC

Naziv svetovne prvakinje v prostem slogu hip hopa in evropske podprvakinje v tej plesni zvrsti. To sta le dva nedavna uspeha, ki ju je Tjaša Leban v zadnjem času dosegla s svojimi varovankami. Tudi sama je še nedolgo nazaj stala na stopničkah državnih in mednarodnih tekmovanj. A po vsakem uspehu je treba pospraviti pokal in se vrniti v dvorano, pravi. »V plesu je tako, da si lahko eno leto prvak, naslednje leto pa si na tekmi šele petnajsti. Vsako leto se je treba ponovno truditi v svoji konkurenci.«

Uvrstitve na tekmovanjih so po njenih besedah splet različnih dejavnikov, od pripravljenosti in vzdušja v ekipi, zdravja plesalcev do počutja na tekmi. Vsaka sezona je zgodba zase, pravi sogovornica, ki je hip hop najprej poučevala pod okriljem Plesnega vala. Nato je z dvema prijateljema ustanovila Plesni center TBA. Slednjega zdaj vodi z Boštjanom Pavčkom, ki skrbi za modern, džez in disko, medtem ko Tjaša bdi nad hip hopom, projekti in nastopi.

Popotnica za vse življenje

Hip hop je v njeno življenje prišel mimogrede. Od malih nog so jo zanimali različni športi, gibanje in glasba. Preizkusila se je v odbojki, košarki, nogometu, vendar nikjer ni vztrajala prav dolgo. Ko je bila stara štirinajst let, je kot nagrado za sodelovanje na otroškem plesnem festivalu, ki ga je plesna šola Plesni val organizirala v Osnovni šoli Hruševec Šentjur, dobila mesec brezplačnega tečaja hip hopa. Takrat se je zaljubila v to plesno zvrst. »Moj trener je bil Peter Taušanović, ki je bil v tistem obdobju prava ikona. Navdušila so me široka oblačila, glasba ... Ta zvrst plesa mi je zlezla pod kožo v obdobju, ko se njene smernice med mladimi niso širile tako bliskovito. Zgodila se je ljubezen na prvi korak, ki traja še danes,« je povedala.

Že kmalu so jo spodbudili k sodelovanju na tekmovanjih. Na parketu se je preizkušala sama, s skupino in v paru z Luko Cafuto. Ukvarjanje s plesom ji je pomagalo razviti disciplino in njen pogled na svet. »Spoznala sem, da ni pomembno, koliko treniraš, ampak kako. Naučila sem se najpomembnejše stvari postaviti na prvo mesto, postala sem odgovorna za svoje odločitve.«

V plesnih vodah je dejavna petnajst let. Zadnje desetletje se posveča poučevanju drugih. Ob tem je razvila izjemen občutek za delo z ljudmi in si nabrala ogromno znanja o odnosih. To je, kot poudarja, dragocena popotnica za vse življenje.

Mnogo več kot učenje korakov

Nastopala je v videospotu Severine, plesala je na njenih koncertih ter na koncertih Maje Berović in Jana Plestenjaka. Snovala je svoje predstave, plesala na modnih revijah in prireditvah. Tovrstna sodelovanja so jo v obdobju življenja, ko je imela več želje po dokazovanju, zelo osrečevala. Plesanje pred dvajsettisočglavo množico človeku po žilah požene adrenalin, je povedala. A zdaj ji več pomeni to, da ima svoj pristan v svoji plesni šoli, kjer lahko spremlja napredek učencev, ki pri njej plešejo že leta. »Ogromno mi pomeni, da imam družino, svojo hčer, svojega psa. Zdaj ko sem malo starejša, vidim, da skrajne vzgibe po tekmovalnih dosežkih vodi nekaj drugega kot to, da je človeku to tako zelo všeč. Pri marsikom gre morda za reševanje težav iz preteklosti.«

Njena vloga je mnogo več kot to, da mlade uči plesnih korakov. Otroci se močno zgledujejo po njej. »Če bi bila podivjana in bi govorila neumnosti, bi plesalci to srkali od mene. Pogovarjamo se o marsičem, tudi o tem, kaj je primerno vedenje za neko starost in kaj ne.« Z njimi med drugim deli izkušnje, ki jih je nabrala v svetu »šovbiznisa«. Tam je videz eden od pomembnih dejavnikov. Za tiste, ki niso močno prepričani vase in nimajo močne samozavesti, je to zelo krut posel, je dejala. »Že na avdiciji dekleta v bodijih in topih razgalijo svoje telo. Četudi marsikatera kandidatka zelo dobro pleše, morda ne dobi želene vloge, če nima izstopajoče postave.«

Foto: SHERPA

»Sem človek navdiha. Ko začutim, da me nekaj veseli, se tega lotim, sem trmasta in delam po svoje. Prav to se pri meni največkrat izkaže kot ključ do uspeha.«

»Ko plesalci posežejo po dobrih rezultatih, je pri njih težko vzdrževati motivacijo. Moj pogled je takšen, da po zmagi pospravimo pokal in gremo nazaj v dvorano.«

Preberite več v Novem tedniku