Arhiv NTRC

Osnovna šola Franja Malgaja je največja šola v občini Šentjur. To šolsko leto jo obiskuje 589 učencev, od tega je 39 takšnih, ki imajo z odločbo določeno dodatno strokovno pomoč, štirje učenci na odločbo še čakajo. »Potrebe učencev po dodatni strokovni pomoči so iz leta v leto večje. Vsako leto beležimo več otrok s posebnimi potrebami, ki imajo odločbo o usmeritvi,« je pojasnila vodja aktiva prilagojenega programa, profesorica defektologije mag. Aleksandra Lampret Senčič. Ker je začutila potrebo po dodatnem izpopolnjevanju, da bi tako čim bolj pomagala otrokom in njihovim staršem, se je s kolegico Karmen Posedel Golob domislila ustanovitve zunanjega aktiva. Slednji pod svojim okriljem povezuje strokovne delavce, kot so specialni ali socialni pedagogi, psihologi, defektologi in svetovalni delavci.

Težave, s katerimi se soočajo učenci, so zelo različne, gre na primer za govorno-jezikovne motnje ali primanjkljaje na posameznih področjih učenja. Nekateri so dolgotrajno bolni, imajo okvaro vidne funkcije, primanjkljaje v socialni komunikaciji in interakciji, drugi imajo avtistične motnje ali si težje zapomnijo. Za vse te otroke v omenjeni šentjurski šoli upoštevajo prilagoditve. Strokovne delavke se individualno posvečajo vsakemu učencu, pomagajo mu pri odpravi primanjkljajev in učnih težav ter ga spodbujajo pri krepitvi njegovih močnih področij.

Od tega pridobijo vsi

Sogovornica je opozorila, kako zelo pomembno je vključevanje otrok s posebnimi potrebami v razredno skupnost. Če je treba, lahko defektolog z učencem sodeluje pri učni uri v razredu. Aleksandra Lampret Senčič je otroka z avtističnimi motnjami lani na primer spremljala pri pouku angleščine in matematike. Pomagala mu je, da je lažje sledil pouku in z njim krepila organizacijske veščine. Učila ga je med drugim, kako si naj na klop pripravi šolske potrebščine in peresnico. »Nekaterim otrokom je to samoumevno, druge moramo tega priučiti. Ko to osvojijo, s takšnimi izzivi nimajo več težav.«

Učenci, ki ne potrebujejo dodatne strokovne pomoči, so po njenih opažanjih vajeni tega, da tistim, ki jih pestijo primanjkljaji, pri uri pomaga defektolog ali specialni pedagog. Na takšen način dela svoj razred pripravi že razrednik, ki otrokom na primeren način pojasni, zakaj bo njihovemu sošolcu pomagal strokovni delavec. Aleksandra Lampret Senčič pravi, da zaradi tega delo v razredu ni moteno. Po njenih besedah učenci tako krepijo svoje socialne veščine, krepita se njihova medosebna komunikacija in občutek skupnosti v razredu. Prav tako podpirajo sovrstnika tam, kjer ima največji primanjkljaj. »Učenec s pomanjkljivimi socialnimi veščinami v okviru razreda dobi pomoč, ki jo v nekem trenutku najbolj potrebuje. Prav to se mi zdi zelo pomembno,« je dejala sogovornica.

Foto: SHERPA

»Ker učence, ki imajo primanjkljaje, spodbujamo in jih vključujemo v razredno skupnost, odločbe o usmeritvi ne vidijo kot breme. Dojemajo jo kot možnost izboljšanja področja, kjer imajo težave.«

Preberite več v Novem tedniku