Arhiv NTRC

»Moj zadnji obisk v letu 2017 mi je pustil rahlo grenak okus, saj stene El Capitana nisem uspel preplezati prosto,« je v poročilu odprave spomine obujal Jernej Kruder. Smer Golden gate je bila takrat zanj prevelik zalogaj. V začetku lanskega leta je našel zagon, da napreduje še v tem slogu. »Po obisku nekaj evropskih plezališč s tradicionalnim varovanjem sem se proti koncu jeseni končno počutil, da ne bi smel več imeti težav v osnovnih, lažjih razpokah. Tudi kakšno težjo sem ›zategnil‹ za dokaz o dobri pripravljenosti,« je dodal. In tako je 25. novembra 2024 sedel na letalo in s pozitivno naravnano glavo, kot je dejal, odletel v San Francisco.

Izziv premagal z nemškim soplezalcem

Kot so pojasnili pri PZS, je Kruder v štirih dneh omenjeno smer preplezal z nemškim soplezalcem Dirkom Uhligom. Po nekaj zahtevnih smereh za ogrevanje sta 5. decembra vstopila v znamenito smer El Corazon. Tisoč metrov dolgo smer sestavlja 32 raztežajev, dolgih od 20 do 60 metrov, so zapisali. Prvi dan sta plezalca pripravila vso opremo, hrano in pijačo ter jih po statičnih vrveh zvlekla do baznega tabora. Po dnevu počitka sta v smer stopila zelo zgodaj, da bi se izognila plezanju plošč na soncu. Hitro in uspešno sta napredovala do baznega tabora. Opreme nista vzela zraven, saj sta se zvečer spustila nazaj in prespala na isti točki. Pred spustom sta hitro opravila še druge lažje raztežaje, Jernej pa je želel že prvi dan preplezati prvi težek raztežaj, je razkril. Drugi dan sta se vzpenjala po vrvi 170 metrov, s sabo sta pritovorila še preostanek opreme, ki je tehtala vsaj 50 kilogramov, kar jima je vzelo veliko energije in časa. Pet naslednjih raztežajev sta preplezala na žgočem soncu, v delu smeri, ki je bil težji za orientacijo, skala je bila slabše kakovosti, varovanje pa tudi ne najboljše. Nato sta prenočila na viseči polici v steni, tretji dan sta ves dan plezala v senci. To je šlo na račun kaminov, ki so jima vzbujali strahospoštovanje, a sta jih uspešno preplezala. Ta dan sta doživela še nekaj preprek, ki sta jih uspešno premagala. Naslednje jutro se jima ni mudilo, čakali so ju še zadnji raztežaji, ki so ponovno zahtevali nekaj notranjega miru, zadnji večer na vrhu El Capitana po štirih dneh vzpona pa je bil zanju najlepši, zaznamovan z dobro večerjo, udobnim bivakom in zadnjimi požirki rojstnodnevnega ruma – Jernej je 5. decembra namreč praznoval rojstni dan, so zapisali pri PZS.

Glava na pravem mestu in dobra energija

»Najtežje je bilo držati glavo na pravem mestu. Marsikateri raztežaj je bil psihično težek zaradi slabega varovanja in slabše kakovosti skale, zato sem kar nekajkrat moral na silo izbrisati dvome iz glave, da sem lahko nadaljeval,« je opisal Jernej Kruder. »Mnogi preplezajo prvi del smeri, se spustijo na tla in dostikrat na tleh tudi prespijo. Ko se vrnejo v smer, preplezajo ta del po vrveh in nadaljujejo s prostim vzponom. Nekateri celo poskušajo težje raztezaje s spustom v smeri. Midva sva se brezkompromisno odločila za vzpon v štirih dneh plus dan za sestop. Gnalo naju je le to, da sva vedela, da sva smer sposobna preplezati prosto. Seveda je dobra energija pomagala pri sproščenosti, ki je tako zelo pomembna,« je slikovito orisal svoje doživljanje podviga. Jernej Kruder je v plezalskem svetu zagotovo postal legenda, je prepričan alpinist in gorski vodnik Tomaž Jakofčič. »Potencial nekoga, ki ima na seznamu balvan z oceno 8C in športno smer z oceno 9a+ in s tem moči na pretek, je v alpinizmu lahko enormen. Skoraj z lahkoto opravi s smermi, ki so druga za drugo na vrhu seznamov najtežjih skalnih alpinističnih smeri,« je dejal.

Foto: osebni arhiv Jerneja Krudra