Arhiv NTRC

Šport in tekmovanja so ji pisana na kožo. »Eden mojih prvih stavkov, kot pravi mami, je bil: ›Pina prva.‹ Že kot deklica sem bila zelo tekmovalna. Vedno sem želela biti hitrejša od starejšega brata, ki je bil razumljivo spretnejši in boljši od mene. A nisem odnehala,« se v smehu spominja Celjanka, pri kateri dobro velja rek, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Kot umetnostna drsalka je šla po stopinjah mame Metke Umek (nekoč Hladin), v času Jugoslavije zelo uspešne umetnostne drsalke in kasneje trenerke umetnostnega drsanja, ki je danes s tekmovalnim drsanjem povezana kot sodnica. »Znanci so mi pripovedovali, da sem bila z njo na ledu že kot dojenček. Medtem ko me je držala v naročju, je drsala. Spomnim se, kako sem že kot zelo majhna občudovala njeno vitrino s pokali in ob tem govorila, da bom tudi sama drsalka,« pripoveduje Pina, ki je v pol prevelikih drsalkah na ledu prvič stala že pri dveh letih. Redno je začela trenirati pri petih letih in vztrajala do enaindvajsetega leta ter se v tem času udeležila kar nekaj pomembnih tekmovanj, med njimi tudi mladinskega svetovnega prvenstva. »Drsalec mora imeti vse gibalne sposobnosti – gibljivost, vzdržljivost, moč in hitrost. Da uspe vse povezati, mora veliko trenirati in pri tem vztrajati,« pojasni sogovornica, ki je trenirala vsak dan trikrat na teden celo dvakrat dnevno, pred poukom in po njem. »Ko danes gledam nazaj, se včasih vprašam, kako sem zdržala. A takrat na to nisem gledala tako. Trening mi je bil nekaj vsakdanjega.« Nekoliko se je zapletlo, ko je postala študentka Fakultete za šport v Ljubljani in je bila zaradi treningov drsanja razpeta med prestolnico in knežjim mestom. Ob tem je imela še veliko fizičnih vaj kot študentka športnega programa. »Kar delam, rada delam stoodstotno. Ko sem videla, da trpi tako eno kot drugo, sem začela razmišljati, kako naprej. Odločitev je bila zelo težka. Naposled sem se odločila, da se bom v prvi vrsti posvetila študiju.« (Foto: SHERPA)

Preberite več v Novem tedniku