Arhiv NTRC

Igral je za Kovinar iz Štor, Celje in na kratko kot posojen igralec za Mons Claudius iz Rogatca. 6. aprila bo dopolnil 38 let. Velja za zelo študioznega trenerja. Zanimajo ga vsa zadnja znanstvena dognanja glede vadbe, prehranjevanja, psihološke priprave ...

Kateri trenerji so vas vzgajali in trenirali?

Najprej v Štorah Matjaž Štancar in Franjo Rumpf, nato v Celju Kasim Kokot, ki je bil zelo dojemljiv za učenje mladih nogometašev, Jani Žilnik, Bojan Majal, Nikola Ilievski, ki mi je ponudil igranje na prvoligaški članski tekmi, in Marijan Pušnik.

Trener Celja ste bili med aprilom 2014 in septembrom 2015. Se spomnite prelomne odločitve klubskega vodstva?

Bil sem vodja nogometne šole, takratni športni direktor Ambrož Krajnc pa mi je nekajkrat omenil možnost, da postanem trener članov. Vodil jih je Miloš Rus, ekipa je bila v rezultatski krizi in ko sem dobil vabilo, sem brez razmišljanja privolil. Hvaležen sem Krajncu in Darku Klariču, ki je vodil klub iz ozadja.

Med bojem za obstanek se je izoblikovalo moštvo, ki mu je v naslednji sezoni zelo malo manjkalo, da bi pokorilo Slovenijo, z Verbičem, Ahmedijem, Sunnyjem, Vrhovcem, Krajcerjem, Bajdetom … Jeseni je bil zraven tudi Oršić.

Želeli smo biti drugačni, napadalni, dinamični, agresivni, všečni. Hoteli smo izpostaviti igralce, sposobne hitrih prehodov iz obrambe v napad, ki so privlačni in jih je lažje prodati bogatejšim klubom. Model je bil znan, igralce je iskal Krajnc. V prestopnem roku se je zgodil čudež, prav za vsakega novinca smo se pravilno odločili. Mlada ekipa je bila poceni, a zelo lačna zmag. No, lačna z mano vred.

In če bi Mislav Oršić ostal spomladi v Celju?

Prepričan sem bil, da smo lahko prvaki. Mislav mi je sporočil, da odhaja na bolje. Vsaj eno uro sem ga prepričeval, naj ostane, saj smo sposobni osvojiti prvo mesto. Potem mi je povedal …

Foto: SHERPA

Preberite več v Novem tedniku