»Vsi me kličejo ›Pope‹, tudi mama«
Kapetan članskega moštva Nogometnega kluba Celje, ki ima na vrhu lestvice 1. slovenske nogometne lige devet krogov pred koncem prvenstva kar dvanajst točk prednosti pred drugo uvrščeno Olimpijo, je Celjan Denis Popović. Svetovni popotnik je za slovensko člansko reprezentanco nastopil šestkrat. Zdaj, pri 34 letih, je še vedno izjemno kakovosten vezist. Je pravi mislec, idejni vodja ekipe, čigar podaje so natančne in pravočasne. V nedeljo se je izkazal z zadetkom v slogu igralca konice napada.
Do konca državnega prvenstva je preostalo le še devet krogov. Celjska ekipa se bo v zadnji četrtini ligaškega tekmovanja še enkrat pomerila z vsakim prvoligašem. Konec meseca aprila bo v Celju v 33. krogu veliki derbi z Olimpijo. Morda bodo Denis Popović in njegovi soigralci že takrat slavili drugi naslov Celja v državnem prvenstvu.
Kdo so bili vaši prvi trenerji?
Ko sem bil star šest let, me je sprejel Jani Žilnik. Trener je bil Matej Rotar. Če se prav spominjam, me je vodil do mojega desetega leta starosti. Sledili so Zlatko Koren, Primož Jelen ter pri kadetih in mladincih Franci Oblak.
Vas je bilo treba voziti na treninge?
Trenirali smo na igrišču ob IV. osnovni šoli, ki sem jo tudi obiskoval. Živel sem v Novi vasi in do šole oziroma do igrišča sem moral prehoditi le petsto metrov.
Katerih soigralcev se spominjate iz tekem malega nogometa?
Imel sem možnost igrati z vsemi najboljšimi v tistem času v Sloveniji. Eden izmed teh je Mile Simeunović, ki so ga tudi proglasili za najboljšega igralca futsala pri nas doslej. Nogomet na travi in tudi v dvorani so odlično igrali Goran Jolić, Željko Mitraković in Grega Režonja, moj soigralec je bil tudi Alen Fetić, ki ima največ nastopov za slovensko reprezentanco v dvoranskem nogometu.
Kako je bilo v Šentjurju, kjer ste igrali dve sezoni?
Zelo dobro. Mladi igralci smo imeli možnost dvojne registracije. Zato sem v 2. slovenski ligi lahko igral s starimi asi, Simonom Sešlarjem, Oskarjem Drobnetom, Markom Križnikom. Trener je bil Damijan Romih, tudi nekdanji član Celja. V ekipi so bili tudi Uroš Gorenak ter predstavniki moje generacije, Roman Bezjak, Rajko Rep, Marijo Močić, Saša Bakarić …
Kitajska je bila za vsa nekaj posebnega. Dala vam je največ, torej tam ste imeli najvišjo plačo, vzela pa vam je reprezentančni dres. Drži?
Saj vsi vedo, da na Kitajsko nogometaši ne gredo zaradi dosežkov ali uveljavitve, temveč zaradi zaslužka. Nogomet igraš 15 ali morda, če imaš srečo, 20 let, potem pa moraš zapustiti igrišče. Drži, med igranjem na Kitajskem sem izgubil reprezentančni dres. Med pandemijo koronavirusa je veljalo pravilo, da klubi iz držav, kjer je obvezna karantena, niso dolžni pustiti svojih igralcev na reprezentančne akcije. Zdaj mi je jasno, da sem dobil ponudbo iz Kitajske v neugodnem trenutku. Tam sem igral eno sezono. Kljub bridkemu dejstvu imam na Kitajsko lepe spomine.
Vaše žoge imajo oči. Pojavljajo se namigi o vrnitvi v izbrano vrsto. Vabila Matjaža Keka najbrž ne bo. Bi ga sprejeli?
Vsekakor. Jasno sem dal vedeti, da pridem takoj, če bi me potrebovali. Tudi če stopim na zelenico le za nekaj minut. Če vabila ne bo, si ne bom belil glave in ne bom nikomur prav nič zameril. Nastop za reprezentanco je vrh športne poti. Za izbrano vrsto sem vedno igral s ponosom. Pred kratkim so prišli novi fantje, uspel jim je dober rezultat, za kar jim čestitam. Sem njihov navijač.
Katera ekipa v slovenski ligi je trenutno druga najmočnejša? Sodeč po lestvici je to Olimpija, ampak …
Vem, kam merite. Če primerjam Olimpijo in Maribor ...
Foto: Nik Jarh
Preberite več v Novem tedniku
Preberite več v Novem tedniku
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
