Arhiv NTRC

Če je bila večina dosedanjega raziskovalnega dela o Zidanem Mostu povezana z železnico in železničarji, monografija Mateja Hohkrauta temelji na raziskavi družinske zgodovine in domoznanstva. »Knjiga ni napisana, kot bi bralec morda pričakoval, da bo, torej da bo glavna beseda tekla o železnici in o življenju železničarjev, ampak sem poskušal narediti monografijo, ki bi zajela zgodovino kraja pred železnico ter dogodke in ljudi, ki z njo niso bili povezani,« pravi avtor. In tako, kot je posebna že sama monografija, je tak tudi njen naslov Ponte Murato. »Gre za italijansko poimenovanje Zidanega Mosta. Kraj je bil v preteklosti poimenovan z različnimi imeni, Steibrück po nemško, Ponte Murato po italijansko … Slednjega sem izbral, ker je tako kot monografija malce neobičajen,« je pojasnil. Italijansko poimenovanje kraja poudarja tudi to, da so v kraju popmemben pečat pustili italijanski industrialci.

V poduk in spomin

Knjiga v prvem delu zajema pestro zgodovino kraja in bližnje okolice, v drugem delu pa podrobneje navaja podatke o posameznih zaselkih, njihovih prebivalcih in domačijah vse od njihovih začetkov do sredine 20. stoletja. Gradivo zajema tudi ogromno domačih, hišnih imen iz 18. in 19. stoletja, ledinska imena in slovar lokalnih jezikovnih izrazov. Vrednost monografiji dajejo tudi številne fotografije, skice, grafi in zemljevidi, pomembna nadgradnja tiskane izdaje pa je spletni interaktivni zemljevid (ponte-murato.si) domačij Zidanega Mosta in okolice.

Pri zbiranju gradiva je moral avtor proučiti ogromno virov. V zadnjem času je sicer nekoliko lažje priti do različnih podatkov, ker jih je veliko dostopnih na spletu, pravi, a je bil neizbežen tudi obisk različnih uradnih ustanov. V veliko pomoč pri tem so mu bili Arhiv RS, Zgodovinski arhiv Celje, tudi Zemljiška knjiga, kataster.

»S pripravo monografije sem se želel kraju oddolžiti za nešteto lepih trenutkov v objemu čudovite narave in mogočnih vrhov. Prav tako sta me gnali radovednost in želja po odkrivanju neznanega. Med raziskovanjem sem pridobil nova spoznanja, za katera upam, da bodo v zanimivo branje vsem, ki bodo knjigo vzeli v roke; našim zanamcem pa v poduk in večen spomin,« je v uvodu monografije zapisal Matej Hohkraut. Na vprašanje, zakaj se mu zdi pomembno ohranjati zgodovino takšnih krajev, kot je Zidani Most, Matej Hohkraut odgovarja, da zato, ker tudi majhni kraji pomembno oblikujejo tok zgodovine: »Vsako, še tako veliko zgodovino kraja ali naroda tvorijo manjši dogodki, ki so morda na videz nepomembni, ampak ko jih sestavljamo v celoto, nam marsikdaj dajo odgovor tudi na večje zgodovinske dogodke.«

Pomembni mejniki

Da je bila okolica današnjega Zidanega Mosta obljudena že vse od pradavnine, nakazujejo arheološke najdbe iz srednje ali pozne bronaste dobe in rimskega zgodnjecesarskega obdobja, ko je bil čez Savo zgrajen tudi most. To dokazuje najdba novcev v ruševinah stebra mostu, ki se je leta 1834 prikazal izpod gladine ob veliki suši. Kaj se je z Zidanim Mostom dogajalo od rimskih časov do srednjega veka, ni znano. Zagotovo pa je eno izmed ključnih leto 1224, ko je bil zgrajen drugi most. Tisti, ki so ga postavili Stari Rimljani, v srednjem veku očitno ni več stal, saj je vojvoda Leopold VI. Babenberžanski leta 1222 ukazal zgraditi most čez Savo, po katerem je kraj dobil tudi ime. Pisni viri navajajo, da je 8. februarja 1224 vojvoda mostu podelil svoboščine. Tedaj je bil Zidani Most tudi prvič omenjen v pisnih virih.

Po dobrih dvesto letih (1442) je bil kamniti most zaradi strateške taktike v vojni med tedanjim cesarjem Friderikom III. in Celjskimi grofi podrt. Na nov kamniti most je moral kraj počakati skoraj štiri stoletja. Kot v monografiji navaja Matej Hohkraut, je nadvojvoda Janez leta 1823 predstavi pobudo za gradnjo cestnega mostu čez Savinjo v Zidanem Mostu in ceste do Loke, ki sta z gradnjo nove trase ceste Rimske Toplice - Zidani Most v začetku 19. stoletja postala pomembna pridobitev za transport s Štajerske proti Zagrebu.

Kraj doživel revolucijo

Novi vek Zidanega Mosta se je začel pisati leta 1846, ko so začeli graditi železniški odsek med Celjem in Zidanim Mostom. S prihodom železniške proge med Dunajem in Trstom je kraj doživel revolucijo in postal eno najpomebnejših prometnih križišč.

Kot lahko preberemo v monografiji, je bil Zidani Most pred izgradnjo železnice zelo majhno naselje z vsega štirimi domačijami. V srednjem veku je bilo veliko bolj poseljeno bližnje območje Širja, kjer je bilo središče dogajanja. Skozi ta kraj je bila prvotno speljana tudi pot med Zidanim Mostom in Rimskimi Toplicami, saj je bilo poti lažje graditi po grebenih hribov kot tik ob strugah rek.

Z gradnjo južne železnice in njenim razvojem je Zidani Most pridobil še dva mostova. »Prvi kamniti železniški most proti Celju so zgradili v loku in je veljal za pravo mojstrsko delo, ki ga občudujemo še danes. Drugi betonski železniški most proti Zagrebu je bil med zavezniškim bombardiranjem leta 1944 delno porušen in kmalu zatem tudi obnovljen. Ob morebitni uresničitvi projekta 3. razvojne osi pa bi Zidani Most po načrtih dobil še dva dodatna mostova,« navaja avtor monografije.

Manj znane zanimivosti o Zidanem Mostu

Edina še ohranjena stavba izpred obdobja železnice je tako imenovana Poševa hiša. Danes stanovanjska stavba (Zidani Most 11) je bila najprej ugledna gostilna, v 19. stoletju je bila v njej šola, nato so v hiši uredili železničarska stanovanja ter v prizemlju parno kopališče. Med letalskimi napadi je bila stavba delno porušena. Današnji tloris zgradbe je po njeni obnovi več kot pol manjši.

Ena od zanimivosti je tudi ta, da je bil na Savi blizu Zidanega Mosta nekoč velik slap, rekli so mu Mostovski slap. Danes je skrit med skalami in ga na poti iz Zidanega Mosta proti Hrastniku ne moremo opaziti. Struga reke se je namreč skozi stoletja zelo spreminjala. Da bi bila plovba bolj varna, so strugo močno preuredili. Pri načrtih za njeno urejanje je tedaj sodeloval tudi matematik Jurij Vega.

V monografiji izvemo tudi, da so Zidani Most skozi njegovo zgodovino obiskale številne znane osebnosti, od nadvojvode Janeza (1823), feldmaršala grofa Josefa Radetzkyja (1849), cesarja Franca Jožefa I. (1850), regenta Aleksandra I. Karadžordževića (1920), maršala Tita (1946 in 1955) do burmanskega predsednika U Nuja 1955) in predsednika indijske vlade Jawaharlala Nehruja (1955), skozi kraj je potoval tudi egiptovski predsednik Gamal Abdul Naser (1956).

Slovenski Babilon

Zidanemu Mostu so v preteklosti zaradi njegove vloge v migracijiskih tokovih in transportu nadeli naziv slovenski Babilon. Običajno je bilo, da si v kraju na vsakem koraku slišal pestro paleto izrazov tujih jezikov, ki so se skozi čas naselili tudi v pogovornem jeziku domačinov. V monografiji je tako predstavljen tudi slovar lokalnih pogovornih izrazov. Kot ugotavlja Matej Hohkraut, je imela največji vpliv na jezik nemščina, a tudi tudi italijanščina in verjetno češčina. Izrazov, ki bi bili značilni samo za Zidani Most, sicer ni našel, pri čemer je veliko pogovornih izrazov povezanih z železnico, kot na primer »ajzenponar« (železničar), »aklc« (kavelj), »ajnpasat« (vstaviti), »apucat se« (očistiti se) …

BOJANA AVGUŠTINČIČ

Foto: Nik Jarh