Pri »filcanju« je meja domišljija
»Filcanje« oziroma polstenje je eden najstarejših načinov obdelave volne in prvi, s katerim smo se ljudje naučili delati lastne tkanine. Znanje o »filcanju« se je v naših krajih po drugi svetovni vojni izgubilo, saj volna ni bila več priljubljena med ljudmi, ki so imeli raje druge materiale. Tako pravi Špela Orešnik, Solčavanka, ki v središču vasi izdeluje izdelke iz »filca«, znanje, ki ga je pred skoraj dvajsetimi leti njena sovaščanka prinesla iz Avstrije, pa z veseljem deli z drugimi. Danes ima sredi Solčave atelje Franc in Liza filc.
»Pred leti se je neka Solčavanka vrnila s študija v Avstriji, kjer se je naučila ›filcanja‹, in organizirala tečaj, na katerega se nas je prijavilo približno 20. Naučile smo se osnov ›filcanja‹, ki me je takrat res ›zagrabilo‹.« »Filcanje« se je tako vrnilo na Solčavsko, kjer Špela Orešnik danes izdeluje vse od copatov, nakita, oblačil do umetnin in igrač. »Ko gledam nazaj, so bili prvi izdelki res katastrofalni, a nekje je treba začeti, za prve so bili dobri. Od takrat pa je bila potrebna le praksa.«
Od copat, uhanov do umetnin
»Iz ›filca‹ je mogoče narediti vse, kar si izmislimo. Meja mogočega je domišljija. Sicer je res, da je pri bolj zahtevnih izdelkih treba nadgraditi tudi tehnike. Osnova je, da volno gladimo in mečkamo z milnico, dokler se vlakna ne prepletejo, pri bolj zahtevnih stvareh moramo imeti tudi model in kroj.« »Filc« je tako primeren za nakit, obuvala, obleke, umetnine, igrače in še marsikaj.
Solčavanka poudarja, da serijsko delo pri »filcanju« ni mogoče. »Vsaka stvar je edinstvena. Ne moreš narediti dveh enakih copatov, tudi če bi želel.«
Od vsega naštetega Špela najraje izdeluje slike in drobnarije. »Rada izdelujem recimo uhane. Čeprav so te stvari majhne, mi izdelovanje predstavlja skoraj meditacijo. V užitek mi je, ko jih sestavljam in si izbiram, kaj točno bom naredila. ›Filcanje‹ nasploh je lahko zelo meditativna dejavnost, še posebej če se mi ne mudi.« V šali je še dodala: »›Filcanje‹ bi skoraj lahko uporabili za terapije.«
Najbolj priljubljeni so copati
Nabor izdelkov, ki jih najdemo pri Špeli, je resnično velik, saj jo pri »filcanju« omejujeta le domišljija in iznajdljivost. A od vsega nabora so pri njenih strankah najbolj priljubljeni copati. »So verjetno najbolj uporaben izdelek, stranke jih večkrat tudi podarijo kot darila. So ročno narejeni in tudi zdržijo kar dolgo.« Copati iz »filca« so ne samo obstojni, ampak tudi zelo udobni. »Ko jih kdo dobi za darilo, pride potem k meni kar vsa družina in vsak odide s svojim parom copatov. Dokler nima vsak svojih, se prepirajo, kdo bo nosil edini par pri hiši. Vsi pravijo, da ko enkrat obuješ ›filcane‹ copate, ne moreš več obuti sintetičnih copat.« »Filcani« copati razvadijo noge tudi zato, ker volna diha in se v njej ne znojimo.
Precej priljubljena so tudi mila, zavita v »filc«, zaželen je tudi nakit, predvsem ogrlice, ženske rade kupijo tudi kakšen šal.
Prvi koraki
»Filcanje« je staro tisočletja, zato osnove niso pretirano zapletene, a sogovornica pravi, da se vseeno splača udeležiti tečaja za začetnike, kjer se lahko naučimo osnov, potem je potrebna le vztrajnost. »Brez večjih težav se lahko tudi sami naučimo s pomočjo spleta, a je vseeno dobro, da prej osvojimo osnove, ker so nekatere stvari, ki se jih pri ›filcanju‹ naučiš z leti in jih je dobro poznati.« Sicer pa Špela Orešnik pravi, da vsak »filca« po svoje in toliko, kolikor je »filcarjev«, toliko je tudi načinov »filcanja«.
Volno tudi zažigali
Ko je volna prenehala biti priljubljena in so kmetje ovce gojili le za meso, so volno metali stran ali jo celo zažigali. Ker volni ni nihče namenjal veliko pozornosti, nimajo vse ovce enakega kožuha. »Tudi solčavske ovce so različne, nekatere so bolj resaste od drugih, zato je njihova volna za ›filcanje‹ manj primerna. Načeloma je dobra tista s hrbta in z vratu.« Sogovornica ima tudi sama nekaj ovc, a premalo, da bi ji dale dovolj volne za njeno obrt, zato jo kupuje.
Festival volne
Vsi, ki bi si radi od blizu ogledali »filcanje« in umetnine, ki nastajajo iz volne, »filcarka« Špela Orešnik vabi v Solčavo na Festival volne, ki bo prvi konec tedna v septembru. »V dvorani v Zadružniku bom imela razstavo svojih slik iz ›filca‹, pripravili bomo tudi prikaz pranja volne za polstenje. Če bo vse po sreči, bomo izdelali tudi preprogo. To smo naredili že lani na Solčavskih dnevih.« Sogovornica pravi, da je izdelovanje preproge prijetno skupno delo, pri katerem ona pripravi podlago, obiskovalci pa sodelujejo tako, da nanjo naredijo poljubne motive. »Vsak doda nekaj svojega in na koncu nastane edinstven izdelek, ki je pol preproga, pol slika.« Za vse neučakane in radovedne, lanska preproga je razstavljena v izložbi Špelinega ateljeja. (Foto: Andraž Purg)
