Arhiv NTRC

Ko Dominik Ribič reče, da se s talentom za risanje ni rodil, mu človek zelo težko verjame, saj so njegovi izdelki izjemno natančni in dodelani. Trdi namreč, da je vse, kar pride izpod njegovih rok, rezultat večletnega učenja in pridobivanja izkušenj. »S tetoviranjem sem se bliže spoznal leta 2015. Takrat smo s prijatelji videli, da je mogoče opremo za tetoviranje dobiti kar na spletu,« je pojasnil. »Bili smo ›skejterska‹ družba, vedno smo šli nekako proti vetru in nekonvencionalne stvari so me vedno navduševale,« je dodal. Kot je dejal, se pred tem nikoli ni resneje ukvarjal z risanjem. »Nisem imel risarske žilice, vse sem se naučil sproti. V šoli smo si s sošolci tudi risali na kožo in tako se je moja zgodba počasi začela.« Je samouk, veliko se je naučil tudi s prerisovanjem različnih motivov znanih tetoverjev. »Mislim, da pri tetoviranju ni tako pomemben talent. Imeti moraš predvsem občutek za estetiko in moraš biti ustvarjalen ter dovzeten za spremembe. Mislim, da smo tetoverji v prvi vrsti obrtniki in ne umetniki,« je dejal Dominik Ribič. Prva tri leta, ko je tetoviral, je bil pred vsakim terminom precej na trnih, nato je ta trema postopoma izginila in zdaj lahko reče, da svoje delo opravlja kakovostno in natančno, s čimer se strinjajo tudi njegove stranke. Njegov studio je na Google Maps na podlagi 102 mnenj namreč ocenjen s čisto petico.

Vse iz svojega žepa

Dominik je svoj prvi studio odprl leta 2017 na Teharjah, kjer je bil pet let. Najprej je sicer želel začeti kot pripravnik in je zato pošiljal prošnje v številne studie, kjer ni bilo posebnega odziva. »Vse se je dogajalo postopoma, posel sem gradil sorazmerno, da ni bilo hujših pretresov,« je povedal. »Ker nisem imel finančnega zaledja, sem vse delal iz svojega žepa. Večino denarja, ki sem ga zaslužil s tetoviranjem, sem vložil nazaj v studio. Saj bi lahko ta denar nekaj let zbiral in si potem privoščil kaj drugega, ampak sem dal takrat posel na prvo mesto.« Dominik se je leta 2022 nato preselil v večje prostore na Opekarniško cesto v Celju. Tetoviranje je sicer precej drag šport. Največ je porabnega materiala, kot so na primer barve in sredstva za razkuževanje, najdražje so naprave za tetoviranje, mize in podobno. Zato tetovaža pri tetoverju, ki ve, kaj dela, in ki dela ustrezno ter profesionalno, ne more biti poceni, česar se ljudje včasih ne zavedajo. Poleg tega so tukaj še delo, ki ga tetover vloži, in leta izkušenj, ki jih je pridno pridobival.

Tetovaža je poseg v telo

Preden se človek odloči za tetovažo, mora dobro premisliti o več stvareh. »Prva stvar, ki jo vedno poudarjam, je, da se mora oseba prepričati o higienskih pogojih studia, v katerem se želi tetovirati,« je opozoril Dominik. Kot je povedal, veliko tetoverjev med delom nosi različen nakit in ure, kar po njegovem mnenju ni sprejemljivo. »To so higienske osnove, to je snov prvega letnika zdravstvene šole. Za moje pojme to ni v redu in je lahko tudi zelo nevarno,« je poudaril. Ljudje morajo pogledati tudi portfelj tetoverja, saj se ti med seboj razlikujejo. »Nujno morajo pregledati tudi fotografije zaceljenih tetovaž.« Seveda je tu še kup drugih pogojev, ki niso odvisni od tetoverja, temveč jih mora izpolnjevati stranka. »Velikokrat se zgodi, da je motiv, ki ga želi imeti stranka, delo nekoga drugega, in ne tetoverja, pri katerem se želi tetovirati, kar je napaka. To naj vedno naredi slednji. Motiv moramo namreč v takšnih primerih izdelati še enkrat.« Dominik opozarja tudi, da morajo ljudje upoštevati navodila in priporočila tetoverja. Če jim ta pove, da nekaj ni izvedljivo točno tako, kot so si zamislili, naj ne rinejo z glavo skozi zid. »Morajo biti čim bolj odprti in morajo dobro vedeti, v kaj se spuščajo,« je dejal. Oseba mora biti pred tetoviranjem tudi dobro telesno pripravljena. »Človek mora na priti naspan in sit. Prav tako odsvetujem uživanje alkohola pred tetoviranjem in po njem. Včasih je šlo pitje alkohola z roko v roki s tetoviranjem, saj je bil to pojem za nek rokenrol, ljudje so si tako tudi lajšali bolečine, vendar to ni priporočljivo. Alkohol redči kri, zato ta pri vbodu igle v kožo močneje teče. Tudi tetovaža se lahko zaradi alkohola slabše zaceli,« je opozoril Dominik. Pomembno je tudi, kako oseba ravna po tetoviranju. »Še vedno kdaj v poletnem času dobim stranko, ki me po pol ure tetoviranja vpraša, ali se lahko že čez teden kopa v morju ali bazenu. Ljudje to včasih jemljejo preveč zlahka in se ne zavedajo, da je tetoviranje poseg v telo.« Sicer pa so po Dominikovem mnenju ljudje o tetoviranju hkrati vedno bolj osveščeni in tudi bolj dovzetni za prilagoditve, kot so bili včasih. »Tudi tetoverji včasih malo pritisnemo na stranke, saj je to nujno, ker jim želimo narediti takšno tetovažo, ki bo kakovostna in ki bo lepa tudi čez več desetletij. Zato so prilagoditve včasih neizogibne.«

Za sovražnost pri njem ni mesta

Dominik Ribič ne dela »na pamet«, temveč ima pri svojem delu načela, od katerih ne odstopa. Zato ne sprejme vsakega človeka. Med drugim na primer pod nobenim pogojem ne tetovira oseb, mlajših od 18 let. Dobro se zaveda tudi svojih sposobnosti in omejitev, ki jih ima pri delu. »Včasih mi piše kdo, ki si želi hiperrealistično tetovažo, čeprav jih ne delam. Tako se takoj vidi, da sploh ni pogledal mojega profila, da bi videl, kakšen je moj slog,« je dejal. »Veliko ljudi misli, da tetoverji delamo vse, vendar to še zdaleč ni res, vsak je specializiran za nekaj, nekateri seveda za več stvari, vendar niso čisto vsi za čisto vse,« je dodal. »Zavrnil sem tudi že pripadnike subkultur, ki so želeli, da bi jim tetoviral sovražne simbole, kot je na primer svastika. Karkoli je žaljivo ali sovražno, zavrnem, saj to nisem jaz in takšni simboli ne gredo skupaj z mojimi vrednotami,« je poudaril.

Med ljudmi še vedno predsodki

»Tiste, ki imamo tetovaže, ljudje še vedno radi povezujejo z različnimi nasilnimi subkulturami in celo odvisniki,« je razočaran Dominik. »Ko sem si dal tetovirati vrat, me je na ulici kdaj kdo kar debelo pogledal, včasih so kakšne starejše gospe pred mano skrivale svoje torbice,« je pojasnil. Kot je dejal, je tega že navajen, čeprav mu ni všeč, da je družba do tega še vedno tako zavračajoča. »Če primerjam Slovenijo in Nizozemsko, je razlika ogromna. Na konvenciji sem opazoval starejši par, za katerega nikoli ne bi rekel, da ima kakšno tetovažo, nato je gospod slekel oblačila in sem videl, da je cel tetoviran z japonskimi motivi. Tam imajo na videz čisto vsakdanji ljudje tetovaže in tamkajšnja družba jih ne obravnava drugače kot tiste brez njih,« je poudaril. Videl je tudi veliko ljudi v svojih zgodnjih dvajsetih letih, ki so že imeli tetovaže po obrazu. »Nizozemska družba ljudi ne sodi ljudi glede na to, ali imajo tetovaže ali ne.«

Kje najbolj boli?

Glede na izkušnje ljudi, ki imajo tetovaže po celem telesu, je po Dominikovih besedah najbolj boleč predel za tetoviranje človeški trup – trebuh, rebra in hrbet. »Jaz imam na primer tetovažo na vratu, ki na prvi pogled deluje bolj občutljivo področje, a me je precej manj bolelo kot na hrbtu, čez katerega sem prav tako tetoviran,« je dejal. »Veliko je odvisno tudi od posameznika in njegovega praga bolečine, nekateri takšen poseg v telo zelo dobro prenesejo, drugi malo manj, zato se tudi tetoverji prilagajamo človeku in vmes preverimo, ali je z njim vse v redu, in ga vprašamo, ali potrebuje odmor.«

Ali mora imeti tetovaža pomen?

»Tetovažo v prvi vrsti vidim kot estetski okras telesa. Lahko ima globok pomen, vendar če ne bo lepa, to ne bo prišlo do izraza,« je poudaril Dominik Ribič. »V nekaterih svojih tetovažah sem našel pomen šele, ko sem jih že nekaj časa imel in sem jih vsak dan opazoval,« je dodal. Po njegovem mnenju ljudje včasih pretiravajo pri iskanju pomena za svoje tetovaže, kar lahko negativno vpliva na njihovo končno izvedbo. »Seveda je popolnoma razumljivo, da veliko ljudi želi, da imajo njihove tetovaže pomen, vendar morajo biti tudi estetsko dovršene,« je opozoril.

Razmislimo, preden za vedno spremenimo svoje telo

Hkrati je Dominik izrazil zavedanje, da družba na osebe s tetovažami gleda drugače, včasih kar podzavestno, in tega ne jemlje nujno kot slabo. Je zagovornik odgovornega tetoviranja in temeljitega premisleka, preden se nekdo odloči za takšen poseg v telo. »V zadnjih nekaj letih se je kultura tetoviranja precej spremenila. Danes si lahko vsak kupi opremo in tetovira kar doma, tako sem začel tudi jaz, a vendar v času mojih začetkov ni bilo veliko možnosti za pripravništvo, česar je danes precej več na razpolago,« je dejal. »Veliko tetoverjev nima spoštovanja do industrije in kulture tetoviranja ter se ne zaveda, kako velika stvar je za vedno dati nekaj na človeka. S tetovažo spremeniš človekovo identiteto, kar nosi težo. Je trajna poslikava, zaradi katere oseba za vedno izgleda drugače.«

Foto: Andraž Purg

Preberite več v tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšla danes, 24. 12. 2024!