Da bi mladostniki lažje razumeli stare starše z demenco
Vsak človek z demenco potrebuje objem je naslov informativne knjižice o demenci za mladostnike. Priročnik, ki je na voljo v e-obliki, so pripravile Zlata in Brina Felc, Katja Kovše ter Mojca Stopar pod okriljem združenja Spominčica Šentjur. Avtorice želijo s priročnikom na čim bolj enostaven način predstaviti, kakšne spremembe pri ljudeh prinaša omenjena bolezen, kako jo razumeti in kako se z njo spopasti. Odgovore na vprašanja v njem ne bodo našli le mladi, ampak širša javnost nasploh.
Da mladi ne vedo veliko o demenci, je pokazala raziskava, ki jo je Združenje zahodnoštajerske pokrajine za pomoč pri demenci Spominčica Šentjur opravilo med dijaki srednjih šol. Zato se je porodila ideja, da bi avtorice v priročniku strnile opise znakov demence, primernih odzivov ter načinov pomoči tako, da bi to razumeli mladostniki, a tudi njihovi starši. Za boljšo preglednost so vse skupaj nanizale po abecedi.
Gre za praktične napotke, kako obolelega pospremiti k zdravniku, kako mu krajšati čas, kako preseči nerazumevanje, ki o demenci še vedno vlada v družbi. Hkrati gre tudi za nasvete, s pomočjo katerih se svojci znajo odzvati na porajajoče se težave pri obolelih. »Avtorica doc. dr. Zlata Felc, upokojena pediatrinja in sodelavka Visoke zdravstvene šole v Celju, ima izkušnjo, kako je, če demenca prizadene svojca. Prav to osebno izkušnjo lahko človek lažje opiše drugim ter jim s tem pomaga. Po drugi strani strokovne prispevke ljudje včasih kar malo težko razumejo. Tudi v društvu nasploh opažamo, da svojci oseb z demenco najbolj obiskujejo predavanja, kjer se pogovarjamo o osebnih oz. praktičnih izkušnjah, in jih tudi dobro sprejmejo. Vse najbolj zanima, kako praktično pristopiti do osebe, ki ima demenco,« je povedala predsednica Spominčice Šentjur Mojca Stopar.
Od učencev do dijakov
Knjiga med drugim naslavlja tako učence višjih razredov osnovne šole kot mladostnike, saj se med starimi starši in vnuki v življenju splete posebna vez. Ko otroci opazijo, da se njihove babice in njihovi dedki spreminjajo, jih to pogosto močno prizadene. Sprašujejo, zakaj je bila babica na primer še pred mesecem povsem »normalna«, zdaj pa postaja nenavadna in ni več prijazna, jih obtožuje ali se zapira vase. Mnogi se zaradi vseh sprememb raje odmaknejo od starih staršev in jih zato, ker postajajo »zoprni«, ne želijo več obiskovati.
Mladostniki so po drugi strani morda že bolj čustveno zreli. Če jim starši znajo predstaviti, kaj se dogaja s starimi starši, težave bolje razumejo. Po besedah Stoparjeve je seveda veliko odvisno od odnosov v družini in od tega, koliko zaupanja in komunikacije je med starši, starimi starši in mlajšo generacijo. »Ljudje smo različni. Nekateri se tolažijo, da bo to težko obdobje nekoč že minilo. Drugi se v bolezen poglobijo in skušajo z demenco v družini čim bolj normalno sobivati. Ko svojec oboli zaradi demence, se namreč s tem najbolj sooča njegova družina. Danes je za starostnika zelo težko urediti namestitev v domu starejših, smernice nasploh narekujejo, naj bodo ljudje z demenco čim dlje v domačem okolju. Bolj kot poznamo to bolezen, lažje nam je.«
