Arhiv NTRC

Ko je poleti 2018 zatipala zatrdlino, ji občutek ni dal miru. Ginekologa zaradi obdobja dopustov ni mogla priklicati, zato se je na pregled naročila pri osebni zdravnici. Ta je menila, da gre verjetno za vneto žlezo, Sari je dala napotnico za ultrazvočni pregled. Še isti dan se je odpravila v Medical Center Rogaška, kjer je kot diplomirana inženirka radiologije ravno takrat opravljala pripravništvo. Zdravnik je takoj povedal, da ne gre za zamašeno žlezo, napisal ji je napotnico za punkcijo in za mamografijo dojke. »V Splošni bolnišnici Celje so punkcijo opravili, a mamografije niso želeli narediti. Zavrnili so me, da naj bi bila premlada, da bi lahko bilo kaj drugega. Tudi tam sem več let opravljala študijsko prakso, zato me je njihov odziv potrl,« je dejala.

Ko je po desetih dneh poklicala osebno zdravnico, ji je ta predlagala, naj se oglasi v ambulanti. Takrat je Sari intuicija že govorila, da izvid punkcije najbrž ni dober. Ko je slišala, da ima raka dojk, so ji v oči privrele solze. Z napotnico za zdravljenje na onkološkem inštitutu v roki je poklicala moža, mu povedala, kakšen je izvid, in ga prosila, naj pride po njo v zdravstveni dom. »Doživel je ogromen šok. Še danes ne ve, kako se je sploh pripeljal do mene. Seveda tudi meni ni bilo lahko. Vendar sem svojo bolezen sprejela drugače kot okolica. Zdi se mi, da je v prvih dneh mož potreboval še več spodbude kot jaz. Ko je prišel k sebi, se je odločil, da me bo na poti ozdravitve spremljal, kamorkoli bo treba.«

Lasje v sinovi dlani

Naslednji dan je že prestopila vrata onkološkega inštituta v Ljubljani. Spominja se, da je medicinska sestra, ki jo je sprejela, pospešeno »obračala telefone«, klicala različne številke, da bi mlado bolnico iz Šmarja sprejeli takoj. Uredila je, da jo je še isti dan pregledal kirurg, da jo je sprejel zdravnik, ki odloča o kemoterapiji. Opravili so ji mamografijo, rentgensko slikanje pljuč, punkcijo dojke. Ker je zaradi raka dojke zbolela tudi njena babica, so Sari svetovali še pregled pri genetiku.

Zdravniki so ji predlagali šest kemoterapij, saj so upali, da se bo tumor zmanjšal, tako da bi lahko odstranili le prizadeti del dojke. Ker je že kdaj prej slišala pripovedovati ljudi o slabostih, slabem počutju, se je tudi vanjo naselil strah. Po prvi kemoterapiji si je zaželela obrok iz restavracije s hitro hrano, saj jo je skrbelo, da kasneje ne bo več imela teka. Doma je počivala in čakala, ali se bo počutila slabo, a se to ni zgodilo. Po nekaj dneh je začela rahlo dvomiti, ali je sploh prejela kemoterapijo. Tudi po naslednjih kemoterapijah ji ni bilo niti enkrat slabo.

Potrditev, da je res prejela zdravila, ki uničujejo rakaste celice, je bila, ko so ji dva tedna kasneje začeli izpadati lasje. Na to se je miselno pripravila. Osredotočila se je na to, da mora ozdraveti in da bodo lasje že še zrasli. A je bilo kljub temu pretresljivo, saj je prvi šop izpadlih las končal v sinovih ročicah. »Od vsega začetka pred njim nisem ničesar skrivala. Pojasnila sem mu, da sem bolna in da bom ostala brez vseh las. Bil je zraven, ko sem se odločila za striženje. Za pomoč sem prosila moža, ki tega ni zmogel. Ostrigel me je oče. Vse skupaj sva obrnila na šalo. Tudi smeh lahko pomaga v težkih preizkušnjah. Sin je vse skupaj dobro sprejel, spomnim se, da mi je povedal, da sem vseeno lepa.«

Preberite še ...

· Zanimivosti · Oglas

Ribe naj bodo na jedilniku vsak teden

Foto: Andraž Purg - GrupA

»Odločena sem bila, da bom za svoje zdravje naredila vse, kar mi bodo svetovali zdravniki. Treba jim je zaupati, saj po mojem mnenju najbolje vedo, kaj je prav.«

»Ko sem stopila iz ambulante, kjer sem prejemala kemoterapije, sem bila vedno zelo lačna, vedno sem moža prosila, naj mi prinese sendvič.«

»Obiskovanje onkološkega inštituta zame ni bilo moreče. Tam je bilo ogromno ljudi, večinoma so bili starejši. Me je pa zelo pretreslo, ko sem enkrat videla, da so na zdravljenje pripeljali dojenčka. Takrat sem pomislila: ›Le zakaj se to dogaja?‹«

Preberite več v Novem tedniku