»Bolnike bo treba izobraziti«
Z direktorjem Zdravstvenega doma Velenje o težavah in rešitvah v javnem zdravstvu
Janko Šteharnik je na čelu velenjskega javnega zdravstvenega zavoda drugi mandat. Ko je kot magister ekonomije pred šestimi leti prevzel vodenje zdravstvenega doma, je takoj napovedal nekatere, predvsem organizacijske spremembe. Vsi se z njegovimi idejami niso strinjali in marsikdo se še danes ne. A Šteharnikov pogled na delovanje zdravstvene ustanove in celotnega sistema je ves čas nekoliko drugačen. Čeprav nerad govori o težava, saj jih raje naslavlja z izzivi, se nekaterim v dveh epidemičnih letih, predvsem s kadrom, ni mogel izogniti. Ob tem rad ogledalo nastavi javnosti in uporabnikom zdravstvenih storitev. Prepričan je, da so spremembe nujne, a ne zgolj v ustroju sistema, temveč tudi v naših glavah.
»Veliko govorimo o pomanjkanju kadra. Vprašanje je, ali je to resnična težava. Pod pogoji, kot želimo zdaj delovati, je verjetno res. A se hkrati postavlja vprašanje, ali so ti pogoji pravi. Mislim, da v osnovi ljudje pričakujemo preveč. Naše pravice so nadpovprečne v primerjavi z večino sveta – ne govorim, da to ni dobro – vendar moramo delovati v okviru zmožnosti,« meni direktor Zdravstvenega doma Velenje in poudarja, da se je v zadnjem obdobju izkazalo, da tudi denar ni ravno težava. »Mogoče tudi kader ni. Če bi se mi, bolniki, malo drugače vedli in ne bi za vsako malenkost prihajali k zdravniku oziroma bi si zdravstveno gledano življenje organizirali nekoliko drugače, verjetno tudi kader ne bi bil problem. Ob vsakem novem letu si ljudje zastavijo cilje in so potem prve tri mesece fitnesi polni, nato začnejo ljudje to navado opuščati in pozabijo na obljubo. Nekaj podobnega se dogaja v zdravstvu. Preventiva je pogoj, a je skoraj ne izvajamo. Sistem jo sicer skuša izvajati, a pravega zanimanja ljudi ni. V tistem trenutku, ko bi to razumeli, bi postala tudi potreba po zdravstveni oskrbi manjša. Prva stvar, ki jo bomo morali narediti, je izobraževanje bolnikov. Hkrati bo treba postaviti tudi pravila igre.«
Pravite, da ste se v Velenju z vsemi izzivi zadnjega časa sorazmerno dobro spoprijeli.
Nekatere stvari smo že prej kar dobro razumeli in to je pomagalo. Seveda nas je epidemija obremenjevala, a nikakor nas ni ohromila. Tudi pri nas so bile odsotnosti kot posledica karanten, varovanja otrok in obolevnosti, a smo bili bolnikom ves čas na voljo.
Spremenila se je dostopnost do zdravnika. Več je komunikacije na daljavo, manj je osebnega stika. Bilo je kar nekaj nejevolje. So se ljudje že navadili na te spremembe?
Večina se je navadila. Na začetku smo imeli nekaj težav, kar je povsem razumljivo. Iz njih smo se marsikaj naučili. Vzpostavili smo štiri vstopne točke za bolnike, ki smo jih opozorili, da vse niso enako pretočne. Najprej smo jih skušali navaditi, naj pišejo, a smo ugotovili, da vsega, kar ljudje napišejo, ni mogoče prebrati. Počasi uvajamo podoben sistem, kot ga poznamo na sekundarni ravni. Kratko sporočilo – želim do zdravnika. Naslednja možnost je, da se bolnik odloči, ali se želi pogovoriti osebno ali zadostuje telefonski razgovor, ob čemer se mora zavedati, da se to ne bo zgodilo jutri, ampak v naslednjih dneh. Preveč pričakujemo od zdravnika, medicinske sestre in tudi od sistema. Posledično uporabljamo preveč storitev. Na osnovni ravni smo povzročili količino dogodkov, ki jih ne more obvladati noben sistem, če ne bomo postavili pravil.
Ob tem je treba vedeti, kdaj poiskati pomoč in kje. Neprimerno je, da nekdo v petek popoldne svojemu zdravniku po elektronski pošti napiše, da ga tišči v prsih. Nato kljub težki noči ne poišče pomoči na urgenci in v ponedeljek zdravnik izve, da je bolnik v soboto zvečer zaradi kapi umrl. Sporazumevanje s pomočjo e-pošte smo res omogočili, vendar mora znati bolnik, sploh ob koncih tedna, presoditi, ali potrebuje takojšnjo pomoč. V tem primeru pokliče 112 oziroma sorodnike prosi, naj ga pospremijo na urgenco. Pri tem ne sme odločitve preložiti na nekoga, ki v tem času dokazano ne dela. Tudi sicer ne moremo pričakovati, da bosta zdravnik ali sestra vsak dan ves čas pregledovala elektronsko pošto. Elektronska sporočila morajo biti kratka in jasna, pisanje celih romanov je neprimerno. Ko gre za specialistično zdravljenje, je to ljudem že jasno, ko govorimo o osnovnem zdravstvu, še ne. O tovrstnem izobraževanju bolnikov govorim. Da bodo znali tisto, kar je predvideno, tudi načrtovati. Ne more se posameznik spomniti, da mu je zmanjkalo zdravil, ki jih nujno potrebuje, pri čemer jutri odhaja na dopust. Od zdravnika zahteva, da mu to prednostno uredi. O tem je treba razmišljati prej. Tudi letalo ne čaka zamudnikov. V tem primeru se bo človek jezil sam nase, pri zdravniku pa je vse dovoljeno. To je velika težava. In zaradi odnosa bolnika do zdravnika se mladi za družinsko medicino ne odločajo več. Bolnik je postal kralj, ima veliko informacij s spleta in ve več od zdravnika. Potrebuje ga zgolj še toliko, da mu napiše tisto, kar je že sam ugotovil.
Ne le družinskih zdravnikov, vedno manj je tudi specializantov urgentne medicine.
Sistem urgentne medicine bo zagotovo treba spremeniti. Po mojem mnenju ne potrebujemo takšnega obsega zdravnikov v soboto in nedeljo ponoči. V dežurnih ambulantah je ogromno obiskov, ki niso nujni. Vse gre v smeri, da je veliko zdravstvenega kadra na voljo, tudi ko to ni nujno. Postranska škoda, ker v nujnem reševalnem vozilu ni zdravnika, je res lahko smrt, a v enem od milijon primerov. Pri tem ne vemo, kakšna je škoda, ker ni zdravnikov v rednih ambulantah. Tam je smrti več, vendar so prikrite. Menim, da je pomembneje, da imamo te zdravnike v rednem zdravstvenem sistemu. To ni novost, v marsikateri razviti državi to zelo dobro deluje. Ponekod so gasilci usposobljeni za nudenje prve pomoči. Mislim, da je pri nas rešitev v tako imenovanih prvih posredovalcih. Ljudje bi se morali zavedati, da jim lahko smrt ali trajne posledice v primeru kapi preprečijo zgolj najbližji. Ženi vedno rečem, da bo ona kriva, če bom »idiot«, če me bo zadela srčna kap ali mi bodo možgani za sedem minut omrtveli. Ni reševalne ekipe, ki bi bila sposobna v tako kratkem času priti do mene. To so področja, kjer bi morali ljudi izobraževati. Ker zlomljena noga ni nujen primer. Boli, a to ni nujna situacija in zaradi tega ljudje večinoma ne umirajo. Ampak o tem se ne pogovarjamo javno, kot da nas je strah govoriti o tem.
Če bi torej ljudi izobrazili na področju prve pomoči, bi pomembno razbremenili zdravstven sistem?
Nedvomno. Ne zavedamo se pomena in nujnosti opravljanja izpita iz prve pomoči, ko delamo izpit za avto. Ljudje se imajo letno možnost izobraževati za nudenje prve pomoči ob srčnem zastoju, a je odziva malo. Koliko ljudi je še sploh pripravljenih pristopiti k človeku, ki leži na tleh, ga pogledati in mu pomagati? Zelo malo. Vse pričakujemo od zdravstvenega sistema. Tako bo kadra vedno premalo.
Pri tem mislim tudi na negovanje in oskrbo. Sprejemamo Zakon o dolgotrajni oskrbi, kjer bo nedvomno primanjkovalo kadra, čeprav je pobuda dobra. V ustanovah je tovrstna oskrba zagotovo lažje izvedljiva, kot je pomoč na domu. A vendar je politika tako željna te pomoči na domu. Ne vem, kdo jo bo izvajal. Že v ustanovah nimamo dovolj ljudi, ki bi želeli in bi bili sposobni opravljati to delo.
| Janko Šteharnik je magister ekonomije, veteran vojne za Slovenijo in navdušen športnik. Zadnjih šest let vodi velenjski zdravstveni dom. Z medicino in zdravstvenim sistemom se je podrobneje srečal, ko je premagoval težko bolezen. Kmalu je prejel vabilo za prevzem krmila največjega zdravstvenega zavoda v državi. Ponujen izziv je bil mikaven, a so se tik pred iztekom razpisa stvari obrnile drugače. »Še sreča, saj bi bil to takrat zame verjetno pokop. Niti približno še nisem razumel, kaj pomeni voditi UKC Ljubljana, ki ga do danes še nihče ni znal spraviti v red in tudi jaz ga takrat ne bi mogel,« pravi. Očitno je njegov včasih tudi povsem drugačen, javnosti celo manj všečen pogled na sistem zanimiv, saj ga je k sodelovanju povabil tudi sedanji minister: »Spoštljivo sem ga zavrnil in pojasnil, da dokler ne bomo imeli v Sloveniji jasne predstave in depolitizacije zdravstva, v takšne projekte ne bom vstopil.« |
Celoten pogovor preberite v tiskani izdaji Novega tednika (št. 8, 24.2.2022). Izvedeli boste kako bi Janko Šteharnik mlade zdravnike prepričal za specializacijo družinske medicine, zakaj se navdušuje nad zdravstvenim sistemom Katalonije in skaterim predlogom je lani dodobra razburil velenjsko javnost.
Foto: SHERPA
Preberite več v Novem tedniku
