Arhiv NTRC

V rodnih Radečah se je violino začela učiti pri petih letih. Kmalu se je pokazalo, da izstopa po svoji nadarjenosti, in izbrala je zahtevno pot profesionalne glasbenice ter s tem nenehnega učenja in umetniške rasti. Izobraževalna pot jo je vodila iz Ljubljane in Salzburga do Züricha, kjer živi in ustvarja zadnjih deset let. V različnih zasedbah in kot solistka nastopa po Evropi in zunaj nje. S svojimi projekti se redno vrača v Slovenijo. V Radečah že od leta 2016 vsako poletje organizira Sonc festival komorne glasbe, njen zadnji projekt, ki je luč sveta ugledal pred kulturnim praznikom, je njena prva zgoščenka z naslovom Glasba slovenskih skladateljev. Izšla je pod pokroviteljstvom Banke Slovenije in je dosegljiva na vseh digitalnih platformah.

Verjetno izbira osmih skladb slovenskih skladateljev in izvajalcev ni bila povsem preprosta. Kako ste zasnovali zgoščenko?

Dolgo sem sanjala o svoji zgoščenki in se spraševala, ali lahko ponudim kaj novega, saj so bile skladbe iz klasičnega in romantičnega violinskega repertoarja že velikokrat posnete. Lani sem na prireditvi Banke Slovenije izvajala delo slovenskega skladatelja in po koncertu sem imela kratek pogovor z gospodom guvernerjem. Omenil mi je svojo idejo o zgoščenki ob tridesetletnici banke in me vprašal, ali bi me zanimalo sodelovanje. Tako smo prišli na idejo, da bi posnela svoj izbor slovenske glasbe z različnimi zasedbami, kar ni običajno. Na zgoščenki so skladbe za solo violino, za violino in klavir, za klavir in dve violini, za violino in kitaro ter za godalni kvartet. To je bil projekt, ki si ga bom za vselej zapomnila. Najlepši del je, da je album izšel ob tridesetletnici Slovenije, da tudi Banka Slovenije slavi enak jubilej in da bom letos tudi sama dopolnila trideset let. Lepo je imeti v rokah rezultat enega dela svojega življenja, na katerega sem lahko ponosna, hkrati je povezan z domovino, kar je tudi zelo dragoceno. Veliko teh skladb še ni bilo posnetih in veseli me, da sem nekaj doprinesla k zgodovini slovenske glasbe.

Izbrala sem svoje najljubše slovenske skladatelje, katerih dela rada izvajam. Na zgoščenko nisem želela uvrstiti preveč materiala, bolje manj, a tisto kakovostno, da človek dobi vtis o slovenski glasbi. Zgoščenko bo imela Banka Slovenije kot promocijsko darilo, medtem ko je glasbo mogoče slišati na spletnih platformah.

Igrate na violino Jeana Baptista Vuillauma iz leta 1850, ki je last Banke Slovenije. Album je tudi promocija tega vrhunskega glasbila. Je stresno nositi okrog tako dragoceno violino? Kako je sploh prišlo do tega sodelovanja z banko, kakršno pri nas ni ravno običajno?

Ni stresno, violina je postala del mene. Banki sem hvaležna za podporo in za to, da se je odločila za takšno naložbo v umetnost, kar je v tujini pogosta praksa, medtem ko je bilo pri nas to prvič. Hvaležna sem, da imam možnost igrati na tako dobro violino, ki ima odličen zvok. Pomagala mi je pri ustvarjanju kariere, kjer je vsaka podrobnost zelo pomembna in kakovost glasbila igra veliko vlogo. Zvok te violine je res nekaj posebnega, to je francoski Stradivari.

Po zmagi na Brahmsovem tekmovanju v Pörtschachu v Avstriji leta 2011 se je pokazalo, da res potrebujem boljšo violino, da me lahko ponese v svet. Ustanova Gallus v Ljubljani mi je kot svoji varovanki pomagala pri iskanju boljšega glasbila. Tako smo prišli v stik z Banko Slovenije in skoraj leto iskali primerno violino ter jo nazadnje našli na Dunaju.

Trenutno ste z Zürcher Kammerorchestrom na turneji v Nemčiji. Verjetno so ljudje željni koncertov v živo ...

Res so dvorane polne, kolikor so lahko glede na pravila. Mogoče tudi zato, ker je program bolj džezovsko naravnan, saj na koncertih predstavljamo novo zgoščenko z naslovom America, ki jo je ustvaril naš umetniški vodja, violinist Daniel Hope. Ljudje res potrebujejo nekaj sproščenega, ploskajo po solo vložkih, vmes smo celo slišali klice hvala … Cenijo ta trenutek, ta čustva ob izvedbi v živo, česar ljudem pred zaslonom zagotovo ni mogoče pričarati.

Glasbeniki ste verjetno težko ohranjali igralno kondicijo v času, ko tako rekoč ni bilo nastopov. Kako ste si pomagali?

Zadala sem si cilj, da bom uro na dan vadila tehniko ali kakšno Bachovo skladbo. To je vsakdanji obred, kot umivanje zob. Tehnične vaje mi zelo pomagajo, so kot neka meditacija, ko se umirim in pridem v stik s sabo. Tudi če se nenadoma pokaže priložnost za koncert, nisem v stresu, ker vem, da sem imela ves čas vajo. Pride tudi dan, ko sem lena in se mi ne da ...

Verjetno ste tako kot vsi glasbeniki morali na začetku kariere veliko več vaditi kot danes, ko je za umetniško rast treba še kaj več.

Kot najstnik moraš postaviti celo osnovo igranja, tehniko, položaj rok … in je vaje res veliko. Da se razviješ kot glasbenik, moraš početi še druge stvari, se odpraviti na potovanja, v muzeje, brati knjige, gledati filme, spoznavati zgodbe nekdanjih mojstrov glasbil ... Meni je zelo pomagalo, da sem s pomočjo moža prišla v stik s slikarstvom, kar mi je dalo drugačen pogled na glasbo. Začela sem povezovati, kako so različni umetniki dojemali svoj čas. Vsak mora najti svoj glas, zvok, interpretacijo skladbe. Če bo igral samo tako, kot ga je naučil profesor, ali tako, kot igra nek vzornik, ne bo prepričal ljudi. Izhajati mora iz sebe, a najti sebe je najtežje. Zato je treba vse življenje raziskovati.

Zelo zanimivo je, da je glasba tesno povezana z jezikom. Italijanska opera je čisto drugačna kot nemška, francoščina je spet drugačna in glasba prav tako. Treba se je poglobiti, sicer pred občinstvom nimaš česa povedati.

Pri petih letih so vam dali v roke violino. Verjetno vam učenje ni bilo vedno samo v veselje?

Mama je glasbena pedagoginja, na začetku sem veliko vadila z njo, saj je pianistka, znala me je usmerjati, me na lep način pripraviti do tega, da sem vadila, saj bi sama sicer ves čas gledala risanke Tom in Jerry. Če mladi glasbeniki nimajo tako izobraženih staršev, so pogosto profesorji tisti, ki jih spodbujajo in usmerjajo.

Velikokrat vse to primerjam s športom. Tudi pri glasbenikih je veliko vaje, discipline, ki ni prav nič navdihujoča, tudi mi moramo paziti, da smo zdravi, na to, kaj jemo … A ko dosežemo neko raven, je igranje res užitek, sploh v družbi s podobnimi glasbeniki.

Zgodaj ste se odpravili v tujino na izobraževanje. Zakaj ste izbrali Salzburg in nato Zürich? Ponavadi so pri tem odločilni profesorji.

V Ljubljani sem se izobraževala pri Primožu Novšaku, v Salzburg sem šla k Igorju Ozimu, ki je bil vrhunski solist in je imel sloves enega najboljših profesorjev.

V Zürich sem šla na podiplomski študij na Zürcher Hochschule der Künste v razred Nore Chastain. Bila sem v pravem trenutku na pravem mestu, saj sem istočasno ob opravljenem sprejemnem izpitu na omenjeni šoli zmagala tudi na avdiciji za mesto akademistke v orkestru Tonhalle Zürich. To je bila odlična kombinacija s študijem, saj sem se v praksi veliko naučila in imela stik s profesionalnimi glasbeniki.

Sicer je lahko za mladega človeka kar težko, ko se mora sam znajti v tujini. Ste imeli kaj težav?

Ni mi bilo težko, saj sem že zelo mlada hodila v poletne šole po svetu in vedno sem si želela v tujino, kjer bi spoznala svojo mednarodno konkurenco. Med bivanjem v tujini sem bila zelo povezana z družino, slišali smo se vsak dan, kar mi je dalo čustveno stabilnost. Na srečo je to s sodobno tehnologijo lažje. Tujina mi je pomagala, da sem se našla, da sem se razvila. Mislim, da je zdravo, da človek preživi razvojna leta sam.

Je bilo lažje tudi zato, ker v tujini ni pomembno, od kod si, čeprav je na drugi strani konkurenca bistveno večja?

Meni je tujina prinesla nove možnosti. Všeč mi je bilo, da smo bili vsi enaki, da ni bilo pomembno, od kod si in kdo so tvoji starši, ampak kako igraš. Nekaterim je težko, če so sami in se morajo nenehno dokazovati v zelo močni konkurenci. Mene je to spodbujalo, veliko sem se naučila od boljših študentov, videla sem svoje napake. Proces lahko traja več let in če si iskren sam s seboj, napreduješ.

Kdo vas navdihuje, kakšno glasbo poslušate?

Mogoče se bo komu zdelo čudno, a poslušam zelo malo glasbe, sploh skladb, ki jih študiram, prej ne poslušam, dokler ne najdem svoje interpretacije. Individualnost zvoka in izvedbe mora človek najti sam, ne s poslušanjem posnetkov. Raje si vzamem čas in naštudiram skladbo, preberem kaj o času, v katerem je nastala, o skladatelju ...

Zelo rada poslušam džez in Ello Fitzgerald, Nino Simone ... Med korono sem se tudi sama začela učiti petje. Imela sem dovolj časa in me je zanimalo, kako deluje moj glas. Profesorji violine so mi večkrat rekli, naj igram tako, kot pojem. A kako, če ne znam peti, sem razmišljala. Vsaj ne tehnično pravilno. To je zame nov izziv, s katerim se spopadam. Pomaga mi pri igranju violine, ker je vse povezano s telesom.

Eden vaših projektov je poletni Sonc festival v Radečah. Ali gre tudi za ohranjanje stikov z domačimi kraji in jezikom?

Festival organiziram za svojo dušo, za povezavo s krajem in krajani. Lepo je imeti svoj projekt, kjer lahko nekaj ustvariš brez omejitev. Na festival povabim prijatelje glasbenike iz tujine, da vidijo, od kod izhajam, da spoznajo našo kulturo in mentaliteto. Fest pomeni, da nekaj praznujemo, to je torej teden, ko ustvarjamo glasbo, ki jo izberem, z ljudmi, ki jih povabim. To je res posebno darilo, za katerega želim, da se ohrani vse življenje.

Brez soumetniškega vodje Boštjana Lipovška ter moje mame Božene Hrup si težko predstavljam Sonc festival. Zelo dobro se dopolnjujemo in skupaj smo vedno močnejši.

Imate podporo okolja?

Občina Radeče je naš največji donator že od prvega leta festivala. Ima razumevanje in želi sodelovati, za kar sem neizmerno hvaležna.

Foto: Miran Kambič, Mitja Resnik

 

Na albumu Glasba slovenskih skladateljev so skladbe Lucijana Marije Škerjanca, Alojza Srebotnjaka, Marijana Lipovška, Nenada Firšta, Huga Wolfa, Slavka Osterca in Matija Krečiča. Tanja Sonc je k sodelovanju povabila svoje glasbene prijatelje in tako se predstavljajo Matjaž Bogataj (violina), Gea Pantner (viola), Maruša Turjak Bogataj (čelo), Aljaž Cvirn (kitara), Marie Sophie Hauzel (klavir). Producent je bil Matija Krečič, za zvok je poskrbel Dejan Lapanja, za fotografijo Miran Kambič.

Preberite več v Novem tedniku