Veliko ljudi se v hribe poda »na slepo«
Da se vedno več ljudi odpravlja v gorski svet, čeprav za to nimajo dovolj znanja in izkušenj, opažajo v celjski postaji gorske reševalne službe. Člani te postaje, ki ponesrečencem pomagajo na območju med porečjema Save in Savinje, so lani posredovali 17-krat, v preteklosti so na leto zabeležili že tudi več kot 30 reševanj. Na ravni celotne države se v gorah iz leta v leto zgodi več nesreč. Lani so gorski reševalci na ravni države sodelovali kar v 667 intervencijah, leta 2012 so imeli približno 260 posredovanj manj. »Ljudi naj strah pred nesrečo ne odvrne od obiska gora. Lepote planinskega sveta naj jih nagovorijo k uporabi primerne gorniške opreme in upoštevanju varnega gibanja v gorah,« pravi načelnik celjske postaje Aleš Kovač.
Veliko ljudi sliši, da je v hribih lepo, za gore se navdušijo ob ogledu posnetkov ali fotografij. Kupijo si osnovno opremo, ki je preprosto dostopna, a znanja, ki bi ga pridobili v sklopu izobraževanj pod okriljem kakšnega planinskega društva, nimajo, poudarja načelnik celjske postaje gorske reševalne službe. Zaradi neznanja pride do tega, da se nekateri pohodniki v hribih izgubijo ali da zdrsnejo, je povedal. A po njegovih besedah se včasih med vršaci zgodijo tudi nesreče, ki se jih ne da predvideti ali preprečiti. »Tudi zelo izkušenim planincem in plezalcem se lahko pripeti smola.«
So ljudje včasih zaradi večje vpetosti v planinska društva bolj varno stopali po planinskih poteh?
Seveda, spomnim se, da so ljudje včasih odhajali v hribe veliko bolj pripravljeni. Že doma so dobro načrtovali pohod, s seboj so imeli zemljevide. Zdaj uporabljajo pripomočke, ki so na voljo na pametnih telefonih. Slednji včasih prikažejo izkrivljeno podobo o razmerah na poti in o času, ki ga pohodniki potrebujejo, da premagajo neko razdaljo. Ljudje se podajo na poti, ki jim niso dorasli. Zastopanost obiskovalcev hribov in gora se je v primerjavi s preteklimi desetletji močno spremenila. Včasih koga žene celo želja, da bi za fotografije svojega podviga na družbenih omrežjih dobil všečke.
Prav je, da se obiskovanja vrhov lotimo postopoma. V visokogorju so zimske razmere še spomladi ali celo poleti. Zato je res treba imeti izkušnje. Tisti, ki mislijo, da lahko že marca ali aprila hodijo v visokogorje, pogosto naletijo na razmere, v katerih se ne znajo gibati. Spomladi se veliko zdrsov zgodi zato, ker ljudje ne vedo, da morajo imeti za prečkanje snežišč s sabo cepin in dereze.
Kot pravite, je oprema danes veliko bolj dostopna kot nekoč. Kljub temu včasih rešujete obiskovalce gora, ki se tja podajo v natikačih in neprimernih oblačilih.
K sreči takšnih primerov ni veliko, a sploh v Logarski dolini se najdejo turisti, ki gredo najprej do slapa Rinke, nato neprimerno opremljeni nadaljujejo pot proti Okrešlju, saj ne razumejo, kakšna oprema je potrebna za zahtevno planinsko pot. Veliko je pogumnih ljudi, ki v isti opremi, kot jo imajo v dolini, nadaljujejo pot po skalah. Gre za nevednost.
Kaj je treba storiti, če se v gorah zgodi nesreča?
Ko gre za življenjsko ogrožajoča stanja, je pomembna takojšnja prva pomoč, torej masaža srca ali zaustavitev krvavitve. Takšno pomoč lahko ponesrečencu nudijo ljudje, ki so prisotni na kraju dogodka. Zelo pomembno je, da ljudje, ki pokličejo na pomoč gorske reševalce, sporočijo čim bolj točno mesto, kjer so. Glede tega so pametni telefoni velika pridobitev, saj je možno narediti in poslati natančno sliko, ki prikazuje kraj dogodka. Veliko ljudi se v hribe poda nekoliko na slepo, precej je takšnih, ki zgrešijo pot ali gredo po poti, ki ni označena. Vsako leto je veliko »turistov«, ki gredo po poti, ki ni prehodna, nato nekje na sredini ugotovijo, da naprej ne bo šlo. Reševalci jih nato varno pospremimo v dolino.
Verjetno na razplet reševanja vpliva čas in še katera druga okoliščina.
Reševalci se največkrat bojujemo s temo. Do takrat, da se zberemo in pridemo do vznožja gore, lahko mineta tudi dve uri, saj prihajamo iz različnih krajev regije. V življenjsko ogrožajočih razmerah smo ponavadi prepozni. Pozimi se nezgode zgodijo že v mraku. Reševalci pridemo včasih do izhodišča šele, ko je že trda tema. Ker smo vajeni hoje tudi v takšnih razmerah, seveda vzamemo pot pod noge. Doslej nismo pomoči odrekli še nikomur. Svetli del dneva in lepo vreme sta odločilna, da lahko na pomoč odleti helikopter, kadar ocenimo, da potrebujemo njegovo pomoč.
Kateri primeri nesreč izstopajo, s čim imate največ dela?
Največ je zdrsov. Če pride do zdrsa na snegu, je še posebej težavno, saj se človek, če nima primerne opreme, lahko ustavi šele tam, kjer se teren zravna. Poškodbe so ponavadi zelo hude, tudi smrtne. Poleti se zdrsi večinoma končajo s kakšnim zvitim gležnjem ali z izpahnjenimi sklepi. Velikokrat gremo reševat planince, ki si na pleča naložijo prevelike preizkušnje in obnemorejo nekje na poti. Pokličejo nas, ko so tako utrujeni, da ne morejo več hoditi. Pogosto posredujemo na eni od poti na Krofičko v Kamniško-Savinjskih Alpah, saj se ljudje tja odpravijo, ne da bi se prej pozanimali o njeni zahtevnosti. Ko vidijo, da jih čaka plezanje, ponavadi takoj pokličejo pomoč, namesto da bi se v dolino vrnili po lažji in manj zahtevni poti.
Foto: Ivo Hans Avberšek
Aleš Kovač: »Reševalci velikokrat koga opozorimo na pomanjkljivo opremo ali ga opomnimo o zahtevnosti poti. Včasih smo deležni jeznih pogledov in komentarjev, da vsak zase najbolje ve, česa je sposoben. Vendar smo reševalci tako dobro usposobljeni, da lahko res hitro predvidimo, če bi lahko šlo kaj narobe.«
Preberite več v Novem tedniku
