»Narava je temelj zdravja in blagostanja«
Naravovarstvenik Dušan Klenovšek je že kot profesor biologije in kemije v eni od osnovnih šol je spoznal, da učencem ljubezni do narave ne bo približal s pomočjo teorije. Da bo mnogo več dosegel, če se bo z njimi odpravil iz učilnice in jim čut do narave namesto v možgane nekako zapisal v srce. Enakih načel se drži zadnjih devet let, odkar je zaposlen v službi za ohranjanje narave in naravovarstveni nadzor v Kozjanskem parku. Ko doseže, da narava ljudi zadene v srce, so posebne znanstvene razprave in razlage odveč. »Ne bi rekel, da je to moja služba, ampak je moje poslanstvo. Moje delo res izgleda idilično. A je zame tudi precej stresno, ko vidim vse negativne pojave v naravi, saj mi zanjo res ni vseeno. Skoraj na vsakem koraku vidim neumnosti, glede katerih ne morem storiti ničesar,« je dejal.
Dušan Klenovšek je tisti sodelavec Kozjanskega parka, ki novinarjem in s tem širši javnosti neutrudno pojasnjuje, zakaj potrebujejo dvoživke pomoč pri pomladanski svatbi, kaj za svoje preživetje potrebuje ogrožen hrošč rogač in zakaj je bober najboljši ekološki inženir za upravljanje brežin vodotokov. Njegovo delovno mesto je narava. Nekateri njegovi kolegi se hudomušno namuznejo, da je ob tem, da se lahko ukvarja s tem, kar ga zanima, za nameček še plačan. Če ga tisto jutro ne bi obiskala naša novinarska ekipa, bi na terenu preverjal, kako se godi urhom, žabicam, ki za ohranjanje zaroda v gozdu in ob njegovem robu potrebujejo majhne luže. »Slednje si večinoma poiščejo na vlakah, kjer so kolesnice traktorjev. Vendar je to past. Če traktor tja zapelje enkrat v treh mesecih, je ves trud zaman. Da bi jim pomagali, bomo v Kozjanskem parku naredili 50 majhnih mlak. Te bodo koristile tudi drugim gozdnim živalim, ki bodo tja lahko prihajale pit vodo,« je pojasnil namen evropskega projekta, v katerem sodelujejo še druge organizacije iz različnih evropskih držav.
Ste človek, ki mu ni težko nesti ranjene živali domov in skrbeti zanjo. Se je prav iz ljubezni do živali razvil vaš naravovarstveni poklic?
Otroštvo sem preživel v kozjanskih hribih. Ko sem stopil čez prag, sem bil že v naravi. Ko sem bil star približno deset let, mi je eden od domačinov rekel, da sem že dovolj star, da mi pokaže, kje raste kraljeva roža, kot so domačini rekli blagajevemu volčinu. Nad tem, da bom izvedel to skrivnost, sem bil izjemno navdušen. To rastlino je leta 1836 slovenski botanik in grof Rihard Blagaj odkril nad Polhovim Gradcem, rastišče si je kasneje ogledal knez Friderik Avgust II. Kako so morali ljudje strmeti, ko sta grof in knez prišla tja. Zato so rastlino poimenovali kot kraljevo rožo. Po študiju sem dolga leta učil biologijo. Če sem med učnimi urami kazal slike in filmčke, sem morda ciljal na možgane otrok. Če sem jim kakšno rastlino ali žival prinesel ali jih, celo bolje, peljal v naravo, jim je narava sedla v srce. Tako bi moralo biti v šolskem sistemu nasploh.
Pred časom ste pomagali obnemogli ptici čebelar, ki gnezdi v Kozjanskem parku. Kako se je ta pisani mladič počutil pri vas doma?
Čebelarja po pravilih pravzaprav ne bi smel imeti doma. A sva se z vodjem azila za prostoživeče živali dr. Zlatkom Golobom strinjala, da bi bilo ptiča nesmiselno voziti na Muto in nazaj, saj ni bil hudo poškodovan, pri čemer bi bila vožnja zanj precejšen stres. Ta obnemogel ptič je pri meni preživel le dva dni, saj ga je bilo treba čim prej vrniti v naravo. Njegovi starši, ki mladiča učijo, kako naj lovi in ga po potrebi tudi hranijo, so bili še v bližini. Če bi se starši prestavili, jih ne bi več našel in tako ne bi bil deležen njihove podpore. V času, ko je bival v bloku v Krškem, kjer živim, so ga prišli pogledat številni sosedje in bili nad njim navdušeni.
Ob zadnji akciji ste opozorili, da bi mnogo ljudi ob obnemogli živali le skomignilo z rameni in se odpravilo naprej.
To žal velja za vso zahodno civilizacijo ali kar za ves svet. Trenutno je večini ljudi mar le za to, da se imamo lepo, da vsak doživimo svoj odmerek dopamina ali adrenalina. Živimo le za ta trenutek, ne zanima nas, kaj bo z naravo jutri. Edino božanstvo nam je denar. Narava večini služi le kot pot do tega, da pridejo do denarja in ugodja. Merimo se v podvigih, kot je na primer, kdo bo hitreje pritekel na Triglav. To je v bistvu nespoštovanje do hribov. Mnogi gorski kolesarji se zaradi želje po adrenalinu vozijo po območjih, kjer zaradi njihovega početja trpi 500 drugih bitij, od rastlin, žuželk do ljudi. V neoliberalizmu vsak gleda le nase in na nikogar drugega.
Na srečo se najdejo tudi izjeme. Na vas se obrne precej posameznikov, ki opazijo poškodovane sove, ki na primer doživijo trčenje z osebnimi vozili.
Lani je Ljubo Krajšek poškodovano sovo približno ob 10. uri dopoldne opazil ob cesti Radeče–Zidani Most. Od noči, ko se je nesreča zgodila, je šlo mimo najbrž veliko ljudi, a se nihče ni ustavil. Na srečo je ptica stala ob robu ceste, sicer bi jo lahko kdo povozil. Gospod, ki se je ustavil, je bil na poti v trgovino in je tvegal, da se bo žena nanj jezila. Namesto da bi domov prinesel živila, je s seboj namreč pripeljal sovo. Ljudje velikokrat ne opazimo, kaj se dogaja v naši okolici, in si ne vzamemo časa. Če bi opazovali, kaj se dogaja okoli nas, in bi hitrost vozila le nekoliko zmanjšali, bi bilo manj trkov z živalmi, tudi manj povoženih ježev. Tistim srčnim ljudem, ki opazujejo dogajanje v naravi, se na nek način skušamo zahvaliti tudi v imenu Kozjanskega parka. Ko živali vrnemo v naravo, priredimo dogodek za širšo javnost in nanj povabimo rešitelje. Tovrstne zgodbe so velikokrat medijsko izpostavljene, te srčne varuhe narave izpostavimo tudi na plakatih, ki jih pripravlja naš zavod.
Foto: Andraž Purg - GrupA
Preberite več v Novem tedniku
