Užitek se je pogovarjati s sogovorniki, ki zmorejo razum prepletati z modrostjo srca. Zdravnik Jakob Koren je eden takšnih. Zazrl se je skozi okno, ko je ganljivo in s posebno mehkobo v glasu govoril o umiranju svoje žene, prav tako zdravnice in mame njunih dveh sinov. »Predsmrtna agonija težkega dihanja ni trajala dolgo. Ker sem bil ves čas ob njej, sem ji lahko dajal zdravila proti bolečinam. Vsaj želim si, da bolečin ni čutila in da se ni zavedala, da umira.« Njeno življenje je zaradi napredovane rakave bolezni ugasnilo lani poleti. In kdo bi vedel, morda je ravno takrat na svet privekal novorojenček v celjski porodnišnici, ustanovi, ki ji ostaja zvest že skoraj 30 let, čeprav še vedno prejema povabila drugih delodajalcev. Svoj poklic dojema kot privilegij, saj je vsakodnevno priča čudežu novega življenja. A ob tem ne skopari s kritikami na račun odločevalcev v državi, ki po njegovi oceni ne rešujejo niti najbolj perečih problemov v našem zdravstvu. To je, kot poudarja, v nebo vpijoče nepojmljivo in predvsem neodgovorno. Ko je jezen ali siten, sede na kolo, saj ga prav fizični napor najbolj umiri in sprosti. In branje kriminalk prav tako, še pravi.

»Podjetništvo je kot vzpon na visoko goro. Ko si spodaj, si prepričan, da nikoli ne boš prišel do vrha. Tudi ko začneš hoditi, se ti večkrat zdi, da si se izgubil, a potem vedno najdeš pravo pot. Ko si na vrhu, pa je zadovoljstvo neizmerno,« pravi Franc Preložnik, solastnik in direktor celjskega podjetja Etra. Podjetje letos praznuje 30 let. Na začetku sta bila samo dva, on in drugi solastnik Jani Glavač, ki sta se ukvarjala predvsem z vzdrževanjem industrijske elektronike. Zdaj je osrednja dejavnost podjetja izvajanje inteligentnih proizvodnih sistemov. Pri tem se uvršča med najpomembnejša podjetja v Sloveniji. A je zelo dobro zapisano tudi v tujini. Zaposluje že približno 70 ljudi, v podjetju delajo ali so z njim povezani otroci obeh lastnikov in vsak od njih je na svojem področju vrhunski strokovnjak.

  Spominski park Grasselli so včeraj namenu predali v središču Gorice pri Slivnici v občini Šentjur. Urejanja območja, kjer so bile nekoč propadajoče stavbe, se je lotila Eva-Maria Hauck-Grasselli, žena pokojnega znanstvenika in inovatorja Robert Karla Grassellija. Kljub temu, da je morala njegova družina svojo domovino prisilno zapustiti ob koncu druge svetovne vojne, je imela rada našo državo, zato se je ženi pokojnika zdelo prav, da s parkom ohranja spomin na moža in naredi nekaj dobrega za skupnost.  

Slovenija spada na geografsko območje, kjer je nevarnost pojava toče velika, prav tako naša država sodi med območja z največjo pogostnostjo neviht v Evropi. Vse to smo občutili lani, ko je Slovenijo prizadela katastrofalna ujma. Vsako neurje od takrat še dodatno vzbuja strah tudi pred točo, ki dobiva vedno večje razsežnosti, povzroča vedno večjo škodo ne le na kmetijskih površinah, ampak tudi na hišah, avtomobilih. Mnogi se ob vsaki slabši vremenski napovedi sprašujejo, kje je vendarle protitočna obramba. Je. A ne povsod. Zaenkrat le v severovzhodnem delu Slovenije. A pri tem bode v oči popolno nasprotje mnenj o njenih učinkih. Agencija za okolje pravi, da ni strokovnih dokazov, da protitočna obramba zmanjšuje možnost toče, medtem ko izvajalec poletov Letalski center Maribor v poročilih navaja, da se učinki poznajo. Vmes so občine, ki bi tovrstno obrambo imele, a nimajo dovolj denarja za sofinanciranje, država pa kot vedno pri sofinanciranju stiska. Toče pa denar in različna mnenja ne zanimajo. In »vmes« je tudi Avstrija, ki protitočno obrambo jemlje zelo resno. (SIMONA ŠOLINIČ, foto: Pixabay)